Tole moje pisateljevanje, bolje rečeno nakladanje bom zgleda za nekaj časa moral postaviti v kot. Spričo novih obveznosti mi za moj hobi, ki je vsekakor med prvih 5, enostavno zmanjka časa. Pa ne da bi za računalnikom presedel ure in ure v tuhtanju kaj napisati. Vedno sem se samo usedel, besede pa so kar same upravljale z nekim delom možganov, ta je dal ukaz naprej, na koncu pa so navadni delavci, v tem primeru prsti, obdelali svoje in nekakšen zmazek je potem prišel ven kot končni izdelek. Ne spomnim se kdaj sem v zadnje kaj popravljal. Ampak vseeno, ker sem že v službi 8 ur za računalnikom, mi niti na kraj pameti ne pade, da bi še popoldne preživel z njim. Veliko rajši te kratke trenutke uživam z mojo najdražjo. Zadnje čase živiva v nekakšni simbiozi, za katero ne vem točno kaj pomeni, ampak se lepo sliši. Lahko samo sedim in gledam pravilne poteze moje prelestne Petre. Nekdo bi rekel, da sem se na novo zaljubil, spet nekdo, da so te besede le lobiranje za naslednji projekt, lahko bi bilo to le nekakšno čudno izražanje negotovega moškega ali pa zopet neko nakladanje, resnico pa pozna samo VESOLJE. Ki je v zadnjih dneh izredno naklonjeno našemu Medotu. Obrestovali so se mu neskončni nočni sprehodi, samotno posedanje na osamelem kolovozu blizu Šmarjetne gore, z otožnim pogledom, polnim hrepenenja, uprtim VANJ. In vesolje mu je sedaj večletno vlaganje vrnilo z obrestmi. V službi se mu je obrnilo na bolje, vesoljska energija je prepričala prodajalca, da mu je izredno ugodno prodal odlično ohranjeno kolo visoke B kvalitete, s katerim bo končno lahko konkurenčen. Meni. V ponedeljek na treningu, o katerem zaradi časovne stiske nisem mogel poročati, nas je gladko prehitel. Na enem odseku je bil težko bitko celo z Lojzetom, kar dokazuje, da tudi tu prihaja njegov čas. Odprlo pa se mu je še na enem področju, za katerega pa ne obstaja prave rubrike. Je še veliko ugibanja ampak… Pozabavajmo se z dejstvi. Včeraj je moral dati za rundo. Danes okoli pete ure zjutraj pa sva z Lojzetam tekla proti Poljanski dolini. Lojze trenira za neko vaško tekmo na Madžarskem, sam pa sem se mu pridružil. Ne za celo pot (68km,5:29ur), ampak dokler bo šlo. To je pomenilo do Žabnice, potem pa sem moral na stranišče in najin skupni tek se je končal. Pozneje sem živel v lažnem upanju, da ga bom ujel, ampak ne dolgo. Kmalu se mi je spet oglasila letošnja dobra prijateljica pokostnica, ki se nikakor ni hotela odgnati. Tako sem nekje med Škofjo Loko in Poljanami obrnil. In tu se vračam na prejšnjo zgodbo o Medotu. Ob 6:52 uri sem ga srečal nekje v Loki. Peljal se je proti Gorenji vasi, Žirem… Ob taki uri. Podrobnosti sledijo. Ker se mi ne da več pisati, samo še tole. Naš član Boštjan Potočnik je prejšnji vikend v Milanu tekel maraton 2:47:17. Ker ga potem v ponedeljek ni bilo na treningu, gre pred disciplinsko komisijo. V našem klubu imamo glede na naše sposobnosti določene ugodnosti, ki jih lahko koristimo z dobrim tekom. Tako smo tisti, ki tečemo maraton pod 2:45 upravičeni do izostanka na treningu. Boštjan je cilj zgrešil, ni ga bilo na treningu, zato sledijo sankcije. Prav tako smo dobili nove drese in kratke hlače, katere pa se mi sedaj ne da slikati. So pa v brazilski barvi, skratka hvala selektorju in njegovemu kreatorju. Sedaj pa res samo še: naša člana, siamska dvojčka Petra in Ivo tečeta na Formaratonu v Ljubljani. Ker Ivo po 4 urah še vedno premika noge, njegovega rezultata še ni. Pa drugič.
PS: Petra 13.580 m, 1:24:48; Ivo 42.460 m, 3:26:15. Bravo Ivo, bravo Petra. Dober čas, ampak še vedno prepočasi, da ne bi bilo treba na trening.
Comments
Škoda pa tako lepo je prebirat tvoje poste
Author
Ja, pa še en problem je. Trener me zadnje čase nerazumljivo šikanira. Že dolgo hočem iti na kakšen maraton. Pa me enostavno ne pusti. Pravi, da ni forme (kot da je kdaj bila). Pa še nikoli nisem s tako lahkoto tekel 6:10min/km. Pol je pa tako. Ni tekem, kar tako v tri dni pa tudi ne morem pisati. Upam, da me pusti vsaj na triatlon na Madžarskem, pa bom spet lahko nakladal.
Mogoče bo pa trener le popustil:-)