Končno se je na našem treningu pojavila oseba ženskega spola. Ivotova Petra gre tako z zlatimi črkami v anale našega kluba. Mogoče ne bo najhitrejša, mogoče ne najlepša, v vsakem primeru pa bo večno zapisana kot prva ženska, ki se je opogumila in prišla pod okrilje trde, na trenutek neizprosne Lojzetove roke. Zaradi vnete pokostnice sem bil danes samo gledalec. Z menoj sta bila še moja vražička, ki sta bila navdušena nad tekaškim treningom. Malo sta tekla, malo ležala, se vozila z vozom, pa navijala, pa slikala. Iskreno upam, da ju v življenju čaka kakšen lepši šport od teka. Poleg Romea in Julije je bilo na standardnem krogu še 6 tekačev. Zopet ni bilo Medota, ki si vse bolj zapira vrata prvega moštva. Danes je bila na sporedu nekakšna piramida. Pa si nisem zapomnil, ker sem še iz nogometa navajen bolj enostavnih navodil. Je bilo pa približno tako: 1km počasi, 1km hitro, 1km počasi, 2km hitro, 1km počasi 3km hitro, 1km počasi, 2km hitro, 1km počasi, 1km hitro. Lojze je prinesel tudi novo tekaško opremo v kateri nas bo večina skrbela, da bodo lahko gledalci na tekmah čim dalj časa uživali ob pogledu na te prvinske barve sonca. Upam, da se bo Petra še kdaj udeležila našega teka. Je pa zanimivo, da imata z Ivotom popolnoma enak tempo. Na vsem treningu, kljub temu da je bilo treba tečti hitro, pa še hitreje, sta ves čas tekla skupaj. Mogoče le da sta startala prehitro, saj sta krog pred koncem skupaj omagala.