Kolesarska proga IM Celovec

Parkirava kot ponavadi pri Lojzetovem pensionu ob Vrbskem jezeru, kjer strežejo najboljšo kavo na Koroškem, ki še posebno prija po prevoženem 90km krogu. To, zame idilično speljano in konfigurirano progo, ki kljub okoli 1600 višinskih metrov velja za eno najlažjih, če ne celo najlažjo na IM tekmah smo v prejšnjih letih kar nekajkrat prevozili. Potem pa je Lojze triatlon zapostavil, Medo se je zaljubil in leto je naokoli. Zajtrkujeva kar med vožnjo, Medo se baše s prekuhanimi makaroni, sam pa iz bidona pijem, jem, skratka uživam čokolino. Vreme nama bo kot kaže naklonjeno. Čeprav so bile napovedane padavine, pa nič ne kaže na to. Medo bo vozil s cestnim Wilierjem, saj meni da ni še čas za triatlonsko Orbeo. Zgleda, da se bo prvič z njo peljal dan pred IM tekmo. Potem pa bo zopet eno leto tarnal, kako ga je hrbet bolel, pa da ima prostato, pa kako bi se drugače peljal 40km/h…
Začneva kar hitro. Ponavadi se prvih nekaj km pogovarjava, potem pa tako ostane do konca. Danes se prvih 25km niti pogledava ne. Sam vozim spredaj, on pa nekaj metrov za mano. Boji se, da mu sodnik ne bi pokazal kartona. Šele malo pred prvim večjim klancem (manjših je že prej na pretek) si izmenjava nekaj besed, zdi se mi da o posledicah razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjavah na globalni ravni. Potem pa se Medo kar z večjim prenosom zapodi na Drobollach (višinska razlika 85m, dolžina vzpona 1250m, povp. vzpon 6,8%) in tako osvoji prvi gorski cilj. Sledi meni od nekdaj najgrši odsek. Kljub temu, da so popravili cesto, pa se teh okoli 5 km nikakor ne veselim. Sicer ni nobenega vzpona, ampak vedno piha veter v prsa. Pa se vseeno prebijeva čez ta del. Potem pa dobrih nekaj minut voziva na najin način. To pomeni izredno počasi, pa telefoni, pogovor… Ponavadi potem traja do konca, danes pa sva zgleda oba resno pristopila k treningu. 90% vožnje sva vozila konkretno, 10% pa je bilo kala. Pred zadnjim daljšim vzponom na Rupertiberg (višinska razlika 148m, dolžina 2500m, povp. vzpon 5.92%) sva deležna še kar nekaj nepričakovanih, sicer manjših klančkov na katere sva že pozabila. Proga je res hitra, ampak kdor bo šel tu prvič, bo sigurno presenečen nad tem, koliko vzpona je med potjo (na mojem grafu se vidi, da se vzpenjamo 46% poti, to je okoli 40 km, po ravnem se vozimo 19%, to je okoli 17 km, spusta pa je 35%, kar je 31 km). Medo zopet osvoji gorski cilj, potem pa sledi, po pripovedih izkušenih triatloncev, prav tako pa tudi organizatorjev, okoli 20km spusta do Celovca. Najine noge se ne bi ravno strinjale s tem. Kljub temu sva kmalu v Celovcu, kjer nama že zadiši kava.
Glede na mojo uro:
  • 88.93km
  • 2:44:41 čas, (Drobollach 0:55:29, Rupertiberg 1:08:12, Celovec 0:41:00)
  • 840m višine

Sedaj pa samo še stečem, pa tekma ne bo več prišla pod vprašaj. Poškodba mi na kolesu ne nagaja preveč, bom pa počasi probal tudi tečti. Ker mi spričo tako pogostih poškodb, v 99% na desni nogi, ne pride več na pamet kaj bi še probal, bom poskusil še z Medotovo metodo, v tekaških krogih znano kot etiopsko metodo. Ime je dobila po Nedeljku Etiopiču, ki je imel prav tako kot jaz zelo dobrih 5kg preveč, in se nikakor ni mogel uvrstiti na Olimpijske igre.Potem pa je shujšal za 7,5kg, se kot prvi na Državnem prvenstvu Etiopije uvrstil na OI v Barceloni, tam pa so ga na žalost diskvalificirali zaradi dopinga. Skratka, hujšati začnem danes, sedaj pa me že priganja žena. Letim še v Šmona po sachar torto, da bomo imeli nekaj za posladkati za po pizzi.

im cel