Zopet v Celovcu

V soboto smo se zopet odpravili v Celovec. Proga nam pač preprosto ustreza. Obenem pa gremo edino tam malce hitreje. Na naših cestah, razen kadar je z nami Lojze, se to ne zgodi prevečkrat.  Tokrat se nama z Medotam pridruži tudi Ivo. Nas je Lojze tudi določil za letošnji IM na Madžarskem. Glede na teste, ki smo jih prejšnji teden opravili na Difu. Ivo se takoj pohvali, da je lansko leto prekolesaril 240 kilometrov (od tega 90 na polovički v Podersdorfu), letos pa jih je naredil 60. Dober obet. Ne bi rekel, če bi imel toliko km v vodi. Sam imam prvič Lojzetovo Scott plasmo. Ker se letos ne misli voziti s kolesom (kot pravi Forrest Gump ga tudi ne rabi), ga je pač posodil meni, da se malce privadiva eden na drugega do Madžarske. Tudi Ivo je napredoval in dobil Medotovega Wilierja.

Seveda smo šli najprej, po trenerjevih navodilih, na kavo, potem pa počasi proti Celovcu. Parkiranje na standardnem mestu, potem pa počasi v krog. Ne čisto počasi, ampak vseeno ne tako hitro kot teden dni nazaj, tudi zaradi vetra, ki nam tokrat ni bil tako v pomoč. Nekje na polovici naju ujame Ivo, ki je kar v dobri formi glede na prevožene kilometre. Do konca potem vozimo več ali manj skupaj. Čas 2:55. Sledi nova kava, kovanje načrtov, največ pa se pogovarjamo o svojih družinah. Potem pa pohitita domov, Ivo ima na razporedu še dolgi tek, Medo pa je še na sveže zaljubljen, sam pa grem s kolesom nazaj proti domu.  Ne naprezam se preveč, saj se kar malce bojim klanca do Ljubelja. Ko smo šli tukaj nekaj let nazaj, sem komaj prisopihal čez. Danes pa imam še plasmo, na kateri mi bo sigurno zmanjkalo nekaj prestav. Pa kar gre, sicer počasi, ampak se pozna, da se v Celovcu nisem preveč naprezal. Vseeno v nekaj klancev kar pošteno piham, pa vseeno še dokaj spočit (vsaj tako mislim) prilezem na Ljubelj. Potem pa počivam do Tržiča, se dvignem do Križ, tam pa se za nekaj minut predam. Ležim v travi, z ženo bi se kar pogovarjal po telefonu, da mi le ni treba spet vstati. Potem pa le odpeketam proti domu, na srečo se vseskozi narahlo spuščam in po 155 km in 5 urah ter 40 minutah in 1805 višinskih metrov si zaželim postelje, časopisa, tuša, v resnici pa spričo slabe vesti zaradi poldnevne odsotnosti  s svojim najstarejšim izmed mnogih otrok odrolam…