Vest, da mami Stanki ne bom mogel povedati o današnji kraljevski etapi dokler se ji ne bom pridružil, kjerkoli že je sedaj, me je doletela nekaj kilometrov pred Trbižom. Presenetila? Niti ne. Razžalostila? Tudi ne. Mislim, da bi se strinjala z menoj, da bi bilo za njo bolje, da bi ta članek pisal leto nazaj. Pa ne gre vedno tako kot hočemo. Se bo pa končno lahko zopet zvečer vlegla pred televizijo z Jožetam, ga malo pokomandirala in zopet bosta srečna kot sta bila. Vseeeno mi misli odletavajo k njej. In v premišljevanju se že zaletim v prvi današnji vzpon na Predil. Ob meni pa moja današnja souiživača Medo, ter Šlibar. Hitro smo na vrhu, sledi kakšen kilometer spusta, potem pa nov vzpon. Tokrat na Mangart. Do njega še od zadnje ture gojim strahospoštovanje, zato sem kar malo presenečen, da vzpon sploh ni nič posebnega (obratno se mi bo zgodilo pozneje na Vršič). Je pa res, da nismo prišli do vrha. Zgleda res neverjetno, ampak glede na vse to ogrevanje zemlje in druge nebuloze, sem resnično presenečen, da nas je ustavil sneg. Pa to ne kakšna majhna količina snega. Vstop v zadnji tunel je popolnoma zasnežen, na vrhu sicer je majhna odprtina, ampak cesta je tudi naprej zasnežena. Zato nam ne preostane drugega, kot da se oblečemo, ter spustimo v Trento. Kar nekaj časa se spuščamo, se tudi ogrejemo, ampak prave, tiste napovedane vročine še ni. Za razliko od Mangarta grem na Vršič popolnoma brez skrbi, pa se zopet uštejem. Že dolgo nisem tako trpel. Najprej sem mislil, da se bom skuhal. Potem mi je kar nekajkrat zmanjkalo prestav. V glavnem, vzpon se je vlekel in vlekel. Kilometri niso šli nikamor, prav tako tudi višina. Proti koncu je malce zapihal veter, tako da se mi je razpoloženje malce izboljšalo. Vendar sem vseeno komaj pribrcal do vrha. Tam me je že čakal Medo, ampak 6 metrov dalje, kot sem zmogel priti. Kar nekaj časa sem rabil, da sem prišel k sebi. Potem pa sva že v prešernem razpoloženju čakala na Šlibarja, ki naju je v zadnjem kilometru pošteno nasmejal. Ampak tega pa tudi ta blog ne prenese. Šli smo še na kavo, potem pa je sledil še zoprn spust do avta, ki smo ga imeli v Kranjski gori. Zanimivo pa je, da je tudi na Vršiču še toliko snega.
Tura je naporna predvsem zaradi treh kar hudih vzponov. Čeprav smo vmes vozili v turističnem tempu, sem vseeno popolnoma izžet. 2550 metrov višine, 110km, 5:34.



