Na to 212 km dolgo tekaško preizkušnjo na Madžarskem smo se odpravili v četrtek. Polega Lojzeta, ki bo tekel, smo bili v ekipi še Boštjan, Medo in jaz. Nastanili smo se kakšen km stran od starta, v nekakšnih lesenih barakah, 100 metrov od jezera. Naši najbližji sosed je bil Dušan Mravlje s svojo ekipo. Z njimi smo preživeli tudi največ časa. Se odlično razumeli, ogromno so nam tudi pomagali. Obenem pa smo videli, da so naše priprave na tekmo popolnoma drugačne od njihovih. Je pa res, da je Dušan toliko bolj izkušen od Lojzeta, ter da že ve kaj mu paše.
Dušan s svojo ekipo
Potem, ko smo se namestili, usekali po prvi izmed mnogih porcij testenin, sva si z Medotam privoščila sproščujoče namakanje v prečudovitem jezeru Balaton. Večer sva potem preživela ob računalniku, v veri, da bova lahko vzpostavila internet povezavo. Pa nama ni uspelo, tako bo moralo direktno poročanje o Lojzetovem teku počakati do Spartatlona. Petek, dan pred tekmo, je minil v počivanju. Lojze je bil, oziroma je zgledal popolnoma sproščen. Pa čeprav bo to, če mu bo uspelo, njegovih prvih 212km. Pa tudi 150…pa 100…pa90…zdi se mi, da še ni pretekel več kot 80 kilometrov. Njegova glavna želja je bila preteči, potem pa, po najbolj optimističnih računanjih priti v cilj pod 25 urami. Potem smo imeli, kot se spodobi pri profesionalnih ekipah, tudi sestanek, zaradi katerega smo zamudili začetek tekme Slovenija : ZDA. Ampak, kdo pa si upa oporekati selektorju. Pogovorili smo se kaj bo kdo delal, pogledali smo si popolnoma dodelano skripto o tekmi z nekaj različimi zemljevidi, z opisi poti, z vrisanimi višinami, potem napisano za vsakih 15 minut kaj bo jedel, kaj bo pil, katere tablete bo vzel… Potem smo si ogledali še vso opremo, katero bomo potrebovali med jutrišnjo preizkušnjo. Skratka, vse je bilo pripravljeno na start.
Dogovor je bil, da čez dan Lojze teče sam, potem pa se mu ponoči pridružita kolesar, ter po potrebi tekač. Na srečo smo zaradi spleta okoliščin na progo takoj dali kolesarja. Kmalu smo tudi videli, da morata biti v avtu dva, kolesar pa bo ob njem 24 ur. To se je pokazalo za odlično potezo že po dobrih 20ih kilometrih, saj se po moji oceni vsaj 2 uri nismo srečali s spremstvom. Na kolesu pa smo imeli vsega dovolj, tako da je tisti najbolj vroči dve uri Lojze dobil kar je potreboval. Manjkalo nam je samo banan, ki smo jih pozabili v apartmanu. Ampak z nekaj improvizacije smo mu to spretno prikrili. Lojze nam je za primer, da ne bo mogel več, pripravil nek čuden zvarek, zraven pa še škatlico naklofenov. Oboje pa je uporabil že na 40 em kilometru (vse te kilometre govorim na približno, ker jih je bilo resnično preveč. Prav tako o Lojzetovem počutju, teku… govorim po mojih občutkih. Več o tem kaj se je dogajalo z njim pa bo Lojze gotovo napisal na Tekaškem forumu). Vse to se mi je zdelo malce čudno, ampak ga nisem nič spraševal. Tudi pozneje smo skozi tekmo ravnali tako, da smo ga čim manj obremenjevali. Če je kaj vprašal, smo mu odgovorili, če se je hotel pogovarjati, smo se pač pogovarjali, če se s čim nismo strinjali, smo mu vseeno pritrdili, če nam je česa zmanjkalo, smo to prikrili, če je bil naslednji tekač za njim samo še par minut smo bili pač tiho, če je (to je bilo samo enkrat) zgledal kot da ne bo naredil niti pet metrov več, smo mu rekli, da zgleda fantastično. Skratka, ne bom trdil, da smo ravnali pravilno, ampak vseskozi je potrebno delati tako kot on hoče, mu kaj kar bi ga za trenutek vrglo iz tira zamolčati… Pa da ne bo zgledalo, da je Lojze kakšen tiran. Ampak, pač na tako dolgi progi mu lahko čisto vsaka malenkost škoduje. Sigurno si po neprespani noči, že popolnoma izmučen, tudi bolj razdražljiv. Zakaj bi mu potem, ko si želi vodo, nekdo pa je po pomoti v vse bidone nalil juho, to tudi povedal? Daš mu iso napitek, ob naslednjem srečanju z avtom pa popraviš napako. Prav tako mu novice, da je tretji (kar bi mu sigurno dalo novih moči) ne sporočimo takoj, ampak čakamo do krize. Za vse te odločitve nismo prepričani, da so pravilne, ampak pač se je treba nekako odločiti. Pa tudi vsi vemo, da vse to delamo z dobrimi nameni, tako da nam Lojze tudi kakšne napake ne bi zameril. Lojze je tisto začetno krizo uspešno prebrodil. Tekel je po planu, pil, jedel tudi. Vročina je proti večeru popustila in počasi smo tekli v noč. Čeprav je Boštjan hotel teči z Lojzetom, pa smo se dogovorili, da morata biti vsaj dva v avtu. Eden vozi, drugi brska po zemljevidu, pripravlja hrano in pijačo. Tretji pa je na kolesu. Zgleda tako enostavno, dolgočasno. Pa je ravno nasprotno. V 24 urah nisem niti za trenutek pomislil na zaspanost, od prelepe Madžarske mi je v oči padla samo Lojzetova sotekmovalka v kopalkah.
Nekje okoli 21 ure je odstopil Dušan Mravlje. Velikodušno nam je odstopil svojo hčer Nežo, prav tako pa se je naši ekipi pridružil Bof, po mojih podatkih novinar New York Timesa. Neži se še enkrat zahvaljujem za njeno pozitivnost, ki nas je držala pokonci do konca tekme, prav tako pa tudi Bofu, ki nam je popestril nekaj nočnih uric. Še posebej pa za slike, ki nam jih je odstopil. Sam namreč nisem nič slikal, tako da je vse kar se da videti v današnjem prispevku Bofovo. Ker se je naša ekipa tako skoraj podvojila, je lahko Boštjan začel teči z Lojzetom. Čeprav je selektor kasneje govoril, da mu je bilo natežje tam okoli 40 kilometra, pa je meni zgledalo najhuje tam okoli 1 ure zjutraj. Takrat je bila nekaj minut cela cesta njegova, ko sem mu dal za vzpodbudo na telefon njegovo ženo, je kar nekaj govoril. Ampak se je kmalu rešil iz te krize.
Medo
MMMM, juha
Ananas party
Boštjan
Potem je pa do konca suvereno odtekel do cilja. Še več. Okoli 3 kilometre pred ciljem zagledam za njim nekega tekača. To mu povem, Lojze pa me popolnoma miren prosi za požirek vode, nato pa v popolnoma drugem tempu kot v zadnjih urah oddrvi naprej. Sam se vrnem nazaj, da bi se prepričal koliko je za njim, ter na našo srečo ugotovi, da je ta tekač ženska, ki teče v štafeti. Tako Lojze popolnoma sproščen odteče še tistih nekaj kilometrov in tekmo konča na tretjem mestu, s časom… 22 ur in še nekaj. Časa si nisem zapomnil, prav tako se mi ne da brskati po netu. Ampak, selektor ne bo hud. Važno, da je prišel skozi cilj. Sledile so zaslužene čestitke, počitek, večerja, hoja kot pri najhujšem pijancu, pomoč pri vstopu v avto, slabost, oteženo spanje, bolečine, pomoč pri slačenju, kopanju… Skratka vse kar dela ultra tek za tako lepega.
V cilju
To so pa leta
PS. Ne morem več pisat, potrebujem spanje, nič ne bom popravljal, napišem kaj še v naslednjih dneh. Še enkrat hvala Neži, ker nam je pomagala, pa Boflnu za slike. Lojze, mi pa se vidimo naslednjič 21.9.2010
Comments
Lojze bravo,
Balaton je pravljica zase, letos sem oddelal dobro polovico, drugo leto celo po planu. Glede Šparte je pred tabo in je dosegljiva.
Ultra tek je ravno zaradi zadnji dejstev tako poseben.
Čestitke tudi spremljevalni ekipi (obenem hvala za ponujeno pomoč), brez njih take stvari niso dosegljive.
Srečno
Uroš
Svaka cast lojze, dean bi bil ponosen nate…sedaj lahko pozabis na logarsko definitivno imas novo partizansko zgodbo, svaka cast, tudi spremljevalni ekipi
With all respect, I will not congratulate you until you do Spartathlon.
Vse čestitke Lojze, Edotu pa za odlično poročanje…