Lojzetovo poročilo iz Balatona, objavljeno na tekaškem forumu

Ker mnogi ne prebirate Tekaškega foruma, sem prekopiral njegovo poročilo. Selektor je dokazal, da tako kot teče tudi piše. Čeprav je definitivno pisal pod vplivom opojnih substanc, mu to ne gre šteti v slabo, saj vemo, oziroma se tako govori, da je večina največjih pisateljskih del nastajala v čudnih okoliščinah.

Končno še moje poročilo. Ker sem najstarejšemu sinu obljubil motoristični izlet v Dolomite, če bo uspeh v gimnaziji primeren, sem moral najprej izpolniti obljubo.
Edo je podrobno opisal tekmo s strani suporta, sam bom poizkušal opisati vse skupaj še s svoje strani – strani tekača.
Ko sem se jeseni po prihodu iz IM na Havajih odločil, da bo za nekaj časa triatlona dovolj in se vrnil k svoji prvi “ljubezni” teku, ki mi vzame predvsem manj časa, sem to storil z namenom, da se poizkusim na malce daljših razdaljah. Nekih rezultatskih ciljev nisem imel, želel sem le videti, kako daleč zmorem. Najprej sem si vzel mesec dni počitka, prebral vse, kar sem uspel najti na spletu, kupil cel kup literature, spraševal… in na koncu sem razmišljal le še o tem. Povsem me je prevzel ultra tek.
Priprave:
Novembra sem začel s treningi, ki sem jih stopnjeval do konca decembra, šel k Predragu v Istro na Promo 54km v zimskih razmerah in v copatih za gorski tek “pokasiral” stresni zlom na nogi – 1.napaka.
Tekaško sem počival štiri tedne in že skoraj obupal nad udeležbo na zimski izvedbi Trans Slovenije pa sem se po 14 dneh treninga vseeno odločil, da poizkusim. Vse se je srečno izšlo, a po tednu dni sem se s prijateljem Brunom odpravil na družinski dopust na Kanarske, kjer sem z njim “pametno” treniral na polno (kolo in tek, namesto da bi počival), saj se je pripravljal na IM Kitajska. Po prihodu domov vneta pokostnica, cel mesec brez teka, terapije, maže, magnetna resonanca… – 2.napaka in z njo sem se poslovil od svoje prve 100ke nekje v Italiji.
Prvega aprila sem se začel pripravljati na Ultrabalaton. Vse je šlo dobro, mogoče celo predobro, 10 treningov tedensko (2×30+, 1xhribi, enkrat tempo tek, ostalo pa zgodnji jutranji relaksacijsko – uživaški teki), na trojkah z Nežo in Boštjanom smo obranili lansko zmago, v Radencih sem poleg Neže tekel 2.56 resnično z lahkoto, kar razganjalo me je, potem pa prehlad, ki me je položil za 10 dni. Telo si vzame, kar potrebuje in to je bil počitek, ki mu ga sam nisem privoščil že 7 tednov – 3.napaka.
Kasneje sem opravil še nekaj zaključnih treningov, čeprav je forma malce padla in opravil standardni tapering in carboloading, ki sem ju navajen od IM.
Logistične priprave na tekmo smo skupaj z ekipo (Edo, Medo in Boštjan) vzorno opravili že doma, tako da je bilo že ob prihodu v Tihany vse pripravljeno na tekmo. Večer pred tekom smo opravili le še krajši posvet, drugače pa smo v glavnem kofetkali in se družili z Dušanom M. in njegovo ekipo, požirali zanimive zgodbe iz pretečenih ultra tekov – res je legenda, počivali in navijali za naše nogometaše.
Tekma:
Odločen sem bil 100%! Čeprav sem čutil malce nezaupanja tudi pri svojih najbližjih, češ IM traja »le« 10 ur, tu pa se bo Ultrabalaton šele resnično začel… sem imel v glavi tudi Dušanove besede: »Če prideš čez polovico, se ne odstopi!«. Boštjan je bil modro tiho, a je v cilju vseeno priznal, da ni verjel, da se bo izšlo. Na vsak način sem si želel videti cilj, kakorkoli – odstopil bi le, če bi me huda poškodba ne pustila naprej. Toliko treninga zgodaj pred službo, odrekanj, toliko vsega, domači in prijatelji, ki navijajo zame, takšna ekipa, ki je ne gre razočarati (pa še Edo je obljubil, da gre končno na maraton, če pridem skoz), a pošteno povem, da sem se v podzavesti bal, da je to zame preveč, da ne bom zmogel, saj več kot Logarske pred 4 leti še nisem zmogel preteči ipd – milijon vzrokov proti, vendar želja je bila ogromna!
In začeli smo. Tek dobrih 5 min/km po planu, vsake pol ure 3 min hoje (ohlajevanje, hrana, pijača). Tako sem želel vse do Balatonboglarja na polovici. In – visok utrip. Živčnost in strah! »Umiri se!« sem si prigovarjal in počasi se je utrip spustil na želenih 130unm. Prav lepo je šlo tja do 50 – 60km, tam pa soparno, nič se ni dogajalo, spremljevalnega vozila nisem videl 2 uri in prva kriza. Kakšna kriza pri maratonu 3.40? Težko bo, na to sem bil pripravljen, a ne še zdaj. A sem preživel. Po poročilih od doma sem se gibal okrog (še danes ne vem točno: 7,8,9 mesta – Edo, moj prvi motivator in pomočnik na kolesu je prilagajal trenutno uvrstitev glede na moje zanašanje po progi – car si!!!). In mojih prvih 100 v devetih urah in glavna postaja na 111.8 km v cca 10.10, kjer sem dohitel tudi legendo ultramaratona št. 100, Bogar Janosa, ki me je kljub očitni utrujenosti, ki mu je kasneje kljubovala k odstopu, glasno spodbujal. Potem sem si vzel daljši počitek za celo skledo riža in daljšo hojo. Kasneje sem imel plan napredovati cca 8 km/h in sicer z 10min počasnega teka in 5min hoje izmenjaje, dokler bo šlo. Vsakega od preostalih petih približno 20km odsekov sem razdelil na 10 delov (cca 2km oz. 15min) in si vedno znova postavljal izključno etapne cilje. Tako je šlo lažje. Vendar pravega plana ni bilo, nisem imel od kje črpati, tudi približno se mi ni sanjalo, kako se bom počutil fizično in kaj bo s psiho, se bom začel izgubljati, bom »moril« ljudi okrog sebe, kot Robič na svojih prvih ultra preizkušnjah, ali bo vse skupaj v mejah normale. Moji so skrbeli zame, da sem se redno prehranjeval in hidriral, če sem zamujal je Edo že malce spremenil ton in glede na to, da mu resnično zaupam, se sploh nisem spuščal v razprave. Kar je treba je treba. Sam sem le izbiral okuse, saj Powerbarov, Frutabel in ostalega »gravža« nisem zmogel več požirati, tako so me reševali z juho, majnimi kruhki s sirom, ananasom, marelicami, rozinami… Kmalu po polovici sem začutil bolečino na notranji strani levega kolena. Vzel sem Naklofen in malce se je umirilo. Vedel pa sem, da ne smem preveč »jamrat«, da se ne bi negativna energija naselila v moj tabor. Če gledam nazaj, so bile to najbrž nepotrebne skrbi, saj so moji kar kipeli od energije. Kadar smo prišli skupaj s spremljevalnim vozilom me je Medo (Senna madžarskih labirintov) glasno spodbujal, nekaj metrov tekel z mano in mi prigovarjal. Kljub vsemu sem se počasi bližal krizi št.2. Menda me je bila polna cesta, po tiho sem pričel dvomiti, glava je šla drugam. Do mene je prišla novica, da je Dušan odstopil, kasneje še, da je odstopil Miro in malce mi je začelo postajati vseeno. Takrat so na sceno prišli moji. »Neža in Bof prideta k nam, te spodbujat in pomagat!« se dere Edo. Na 132km sta prišla še Dušan in njegov zvesti spremljevalec Frenk, ki ga mimogrede poznam že skoraj 30 let, iz rokometnih časov v Šk.Loki in me spodbujala, kmalu zatem sem dohitel še št. 1, lanskoletnega zmagovalca Eusebia Bochonsa, ki je ves izčrpan čisto počasi hodil po progi in morala se je dvignila. Začela je padati noč, ob pomoči Mateja sem se oblekel v toplejša oblačila in ker se je ekipa povečala, se mi je tja do 200ga km na teku pridružil Boštjan. V avto je na kopilotski sedež sedla Neža, ki je nekajkrat po par km prevzela tudi kolesarske zadolžitve in pa nalogo glasne navijačice. Ej, Neža, čudno da nimaš še več oboževalcev, ko znaš tako dobro lagat! A pomaga. Takrat vsaka malenkost pomaga! Z Boštjanom sva napredovala standardno – 10min teka, 5min hoje – tako sem zopet ujel nek ritem in čeprav je bilo za videti najbrž bolj ubogo, smo napredovali. Bolečina v nogi se je začela pojavljati vse močneje, zategovala me je tudi zadnja stegenska mišica, a sta to rešila Medo, kar sredi proge, s kratko masažo in še en Naklofen, ki je bolečino malce zameglil. Ker je Edo videl, da stanje ni najboljše, je okrog 160km potegnil še zadnjega aduta: »Lojz, tretji si!«. »Ne seri, ni mogoče, saj sem prehitel le dva«, sem mu odgovoril. »Preverjeno na dveh postajah in doma po internetu. Mal smo šparal za hude čase, zdaj pa gasa!«. Priznam, da me je pošteno dvignilo. Obdobja teka so podaljševala na 11, 12 min in deli, namenjeni hoji so se začeli skrajševati. Vsi so me spodbujali, kako dobro mi gre, da naj po klancu navzdol le malce pritisnem, saj je to moj teren ipd. Vzrok sem izvedel šele v cilju. Na okrepčevalnici na 173km je bil moj najbližji zasledovalec le par korakov za mano, a jaz ga seveda nisem opazil. In omerta moje ekipe je delovala. Nekajkrat med tekom sem vprašal, če kaj vedo, kaj se dogaja za mano pa je Bof vedno dejal, da nas zanima le, kaj je pred nami in da naj se ne ukvarjam s tistimi iz ozadja. Edo pa, da je vse preveril in da ni nikjer nikogar. In je šlo. Pričelo se je daniti, Tihany je bil vedno bližje. Vedno bližje sem bil cilju, lažje sem tekel in bolje sem se počutil. Na 207km, malo pred zadnjo okrepčevalnico se Edo pripelje do mene, takoj sem videl, da nekaj ni ok in mi reče: » Mal smo ti lagali, mal prirejali, da bi te dvignili v najtežjih trenutkih, ampak, ko si tolk bliz cilja ti pa moram povedat, da je par sto metrov za tabo četrti.« Takrat se mi je v parih sekundah odvrtel cel film, vsi napori treningov, sobota, noč na nedeljo, vse o čemer sem pisal in še mnogo drugega. Prosil sem ga le za požirek vode in mu rekel, naj se zapelje nazaj pogledat koliko je za mano. Preklopil sem v drug svet, v tistem trenutku je bil novi tempo dobrih 4 min/km zame popoln sprint, vendar, če sem prišel do 5 km pred ciljem na tretjem mestu, se brez boja ne bom predal. Lahko me prehiti, a kdorkoli je že, se bo moral pošteno potruditi. Po dobrem kilometru Edo pridrvi za mano s kolesom in se dere: »Nehaj, nehaj, ženska štafeta je!«. Po mojem nama je obema pošteno odleglo. Do cilja sem le še počasi odbrcal preostalih nekaj km, spustil predse mično štafetno tekačico in vesel, navdušen, presrečen pritekel v cilj obroča okrog Blatnega jezera, kjer so me čakali vsi moji, celotna Dušanova ekipa in Miro R.
Skupaj smo se veselili uspeha, videl sem, da je bil tudi Miro, kljub svojemu odstopu resnično vesel z mano in tudi takšni trenutki dajo človeku novih moči. Težak, a pošten in lep je ultra tek!
Napisal bom še nekaj, česar običajno nihče ne napiše, temno stran, doživel pa jo je najbrž že marsikdo. Imel sem že vse mogoče izkušnje, a tako hude še ne. Po prihodu v apartma, ko so me za silo oprali in položili v posteljo, smo storili ogromno napako. Nič nisem niti jedel, niti pil, kaj šele, da bi spil kakšen regeneracijski napitek – čeprav sem imel pripravljenega. Preprosto nisem mogel. In nihče ni pri tem vztrajal. Celotna ekipa je odšla k počitku, sam pa sem se okrog 13ih zbudil, se odvlekel do wc-ja in nazaj do kavča. Govorim o razdaljah treh, štirih metrov. Bil sem prazen. In to tako, da nisem zmogel do kuhinje(10metrov), da bi nekaj popil in pojedel. Vem, da se je že pričel nogomet(13.30), ko sem se dobesedno privlekel do pulta, našel 1.5 litrsko plastenko CocaCole in jo spraznil v trenutku. Našel sem še Milko, ki sem jo kar celo zbasal v usta, vzel škatlo piškotov in liter soka, se privlekel nazaj do kavča in jih počasi izpraznil. Počasi, počasi sem prihajal k sebi. Vmes sem pomislil, da ne bo šlo, da je to to. A se je stanje dokaj hitro normaliziralo, tako, da sem drugi polčas tekme že spremljal z enim očesom in po parih urah že pil pivo in po podelitvi odšel na večerjo. Res to ni bila ena mojih boljših izdaj, kot pravi Edo se staram, a vseeno sem vsaj približno normalno funkcioniral in kasneje odšel k zgodnjemu počitku. To pot se je izšlo, drugič moramo biti bolj pazljivi. Šola več!
Zame je bil Ultrabalaton nov izziv, novo odkritje, prvič sem doživel kaj podobnega, dal mi je nekaj širšega, večjega. Če bo sreča, se bom preizkusil še na drugih ultra preizkušnjah, upam in želim si, da bo ultra tek sčasoma postal moj način življenja. O Sparti še nisem prepričan, to o čemer ste pisali zna biti težava in ne vem, če sem jo že letos sposoben premagati. Pa tudi glava. Rabim še malo časa, da vse skupaj uredim in po dopustu se bom odločil. Je pa sigurno glavni cilj za v bodoče.
Uroš, jaz te razumem, veš, Dušan s svojimi dosežki je za nas drug svet in zato so pričakovanja toliko večja. Je pa tudi on le človek, tako kot mi.
Hvala predvsem moji zvesti ekipi, vsem ki ste bili z mano, me spremljali, bodrili in navijali zame!
In še nekaj – splača se!

V glavnem nas je hvalil, smo ga pa res usrali, ko smo po tekmi popolnoma pozabili nanj. Pač ti po koncu vse popusti, misliš da je tekma končana, pa ni. Bomo vedeli za drugič. Je pa vse to opisal tudi Bof na Tekaškem forumu, zato kopiram tudi ta navodila za spremljevalce.

No, se malček pomujam in podam pogled obtrasnega podajalca vode in drugega, tekaču nujno potrebnega:

– organizacija UltraBalatona je v primerjavi s Špartatlonom ali Deadh Valleyem podobna, vendar je moje mnenje, da se je organizator in idejni vodja tekme na ramena naložil preveliko dela, saj recimo na polovici kar sam osebno deli hrano, da bi se s sodelavci malo bolj posvetil nočnim označbam trase, pa ni videti.
– ker je tole namenjeno spremljevalcem, bom pisal pač za njih, tekači bodo že vedeli. Glavno in osnovno naj bo vsem, ki ste spremljevalci: če zajebate vi, potem boste zajebali svojega tekača. Naj se sliši še tako ruralno in nespodobno, ampak tako je. Na dirko se spremljevalci niste prišli zabavat in zajebavat, tiste ure, dan in noč in nato še v naslednji dan je potrebno biti skoncentriran na tistega, ki ga spremljate! Ne brigajo vas toliko drugi, razen kako hitro tečejo in koliko jim že jeziki molijo ven, če sledijo vašega tekača. Vam je pomebno kako gre vašemu. Naj ima občutek, da je on edini, da ste stalno nekje zelo blizu njega in res se ne oddaljujte od njega več kot za pol ure teka. Spremljajte njegov tempo glede na pretečeno pot in porabljen čas, preračunavajte in si delajte zapiske. Vam bo mineval čas, pa še točno boste videli, kdaj mu zmanjkuje moči, kdaj gre njegova krivulja gor in podobno.
– komunikacija s tekačem naj bo prilagojena njegovemu razpoloženju in ne vašemu. Če je vam dolgčas še ne pomeni, da bi vaš tekač moral zaradi tega gofljati z vami in vas zabavati kadar se ustavi pri vas. Vi morate videti kdaj z njim govoriti in kdaj mu samo podajati potrebno.
– ne zajebajte zadeve v štartu s kakšnimi izredno hladnimi napitki da bo trpel želodec ali mu na začetku dajati sadje, da bo do cilja več v grmovju v čepečem položaju kot na trasi. Sami pogruntajte kdaj potrebuje tople napitke in kdaj hrano, kdaj je potreben večji interval kontaktov in kdaj krajši.
– za primer dežja je potrebno imeti pri roki (takoj in ne nekje v pač eni torbi v prtljažniku!!!) opremo za tek v tem vremenu in potem novo za primer, ko dež poneha. Na točno določenem mestu mora biti krema za sonce, vazelin za mednožje, obliži in podobno, kar je potrebno imeti takoj, res takoj pri roki. Dan red štartom naj bo spremljevalni avto opremljen in pripravljen na dirko, zjutraj vam bo zmanjkalo časa, pa še nervozni boste!
Pa še o trasi nekaj:
– začetek je zajebancioja po enih gričkih precej stran od jezera. Ker se skupina tekačev drži skupaj in ker je s tem tudi gneča spremljevalnih vozil, priporočam, da se v avtu določi enega, ki šofira in mu ostali niti z besedo ne najedajo koncentracije, saj je eden za volanom za tisto cesto kar dovolj, več jih pomeni samo zmedo. Drugi naj le točno pazijo na traso in kje je takač. Parkiranje prvih 20km zna biti zoprna reč, ampak se da. Pazite na lokalni promet, te Madžare že malček na Balkan vleče in niso kaj preveč strpni. Se pa promet popoldan precej umiri. Pazite, da vam v prvih 40-50km tekač ne uide iz rok. Imejte z njim usklajen način pomoči ob progi in držite se dogovora. Edini,ki lahko kaj pri tem spremeni, je on in ne spremljevalci.
– Ponoči se zadeva spremeni v toliko, da je potrebno precej gledati po tleh, da se ne zaide. Puščice so majhne, dolge od deset do petnajst centimetrov in če je moker asfalt so skoraj nevidne, drugače pa ne preveč dobro opažene. Da bi bile narisane na kakšen sprejemljiv ali logičen način, se na nadejajte. Treba je vedeti, da je tekač precej utrujen, tako da mu je potrebno precej pomagati pri iskanju oznak. Tam okoli Sofoka, blizu diskoteke, je bilo lani eno veliko gradbišče in je bilo precej zoprno. Fino je, če je v moštvu kakšen tekač ali dva in se s tekom vštric da precej pomagati. Pa še potem ponoči ni dolgčas.
– za jutranje ure, ki so okoli jezera precej hladne (od štirih pa do ene pol šestih zjutraj) je fino imeti pripravljeno dodatno oblačilo in pa morda kakšno juho ali čaj za kratek postanek za tekača. Tudi nase pomislite. Če boste v kratkih rokavih in hlačkah bo zoprno.
– glede masaže je spet odvisno od samega tekača, ponavadi je tako, da že sam pove kako in kaj, nič ni potrebno siliti.
– ko je tekač v cilju, za spremljevalca še ni konec dela, potrebno ga je dostaviti z vsemi potrebnimi aktivnostmi (okrepčilo, masaža, tuš, pregled stanja nog in celotnega organizma) do počitka. Kakšne posebne znanosti ni potrebno pri tem uporabljati, ampak se je potrebno zavedati, da je tekač opravil s progo in vas na koncu še posebej potrebuje. Za prvo silo pa priporočam da imate na cilju pri roki sendvič iz kruha ali žemlje iz bele moke ter kakšno ne preveč slano salamo (pariška ali poii je kar uredu) za prvo silo, za prvi zalogaj po kakšnih petnajst do pol ure po cilju, potem se pa že da dokaj normalno funkcionirat. Na cilju imajo pivo (brez heca, B2, B3, B6 in B12 pomagajo pri regeneraciji), ampak je brezalkoholno in preecej zoprnega okusa. Če se da, imejte za tekača in spremljevalce pivo, ki ga pijete pri nas, s seboj.

Takle bi še dodal: ker se dirka, se spremljevalci bolj ali manj tudi držijo bolj zase. Grupiranje na račun tega, da lažje prebrodimo dolgčas in čakanje na tekača, je bolj kot ne kontraproduktivno, saj se koncentracija na tekača, ki se ga spremlja, porazgubi, misli pa gredo v debate na postankih in načrtovanje debatiranja na naslednjem postanku s kolegi. Ko je dirka, je dirka in amen. Vsak zase, le če je treba pomagati, potem se gre k drugim, ostalo pa raje bodite skoncentrirani na svojega tekača. Dejansko tudi spremljevalec postane utrujen in tudi sam mora sebe poznati precej dobro. Kako in kaj jesti, kaj med delom piti in podobno. Predlagam tudi posebno predpripravo svoje torbe z oblačili, ki jih sprmejevalec potrebuje zase, naj ne bodo stvari zmešane med seboj. Predvsem se tako izogne nervozi, ki ni potrebna, se pa na taki preizkušnji kar rada hitro prikrade v moštvo.
Še enkrat za konec: spremljevalec je tisti, ki skrbi za tekača in ne obratno!

Comments

  1. eržo

    ojla!
    pravkar z morja, lojz še enkrat kapo dol,tole je res carsko, čestitke tudi spremljevalni ekipi so res hude face(še posebej tebi Edo za odkrita, duhovita poročila,pametnemu človeku marsikateri podatek prav pride) -zdaj pa v nove zmage,najprej pa počitek tako kot si sam sebi(Lojze) obljubil morje , gril pa pir ,upam da že uživaš…

    ps.
    glede tistga jufkota, ma sploh nam komentirov….
    jaz ki vas poznam že vem kdo , kaj in kakšni fantje od fare ste
    lep pozdrav vsem
    eržo

  2. jufko

    egotrip na kvadrat

    Poročilo, ki samo potrjuje tisto, kar sem že pisal. Gremo kazat mišice, gremo se, kdo je glavni. Na koncu še ozmerjat vse, ker z višine to lahko narediš lažje. Svašta.

    Faca je tisti, ki ima sto kil, pa gre laufat par km. A se ne hvali s tem, pa se ne dela pametnega. Vi, ki ste vse zreducirali na vojaški režim, ste pa kvečjemu sado-mazohisti, ne pa face.

    Hitro se prikrade paralela z veljaki, zastopniki ali pa sindikalisti, ki se kažejo na tv. zadaj pa gara raja, ki je nihče ne izpostavlja.

  3. Lojze

    Jufko, a je težko, kaj?
    Nihče se ne dela pametnega, nihče ni faca, nihče se ne hvali, napišemo le kako je bilo, ker nekatere ljudi to zanima. In kje smo mi, kakšma višina, mi smo začetniki, sploh veš kaj pišeš? Pač provociraš, tak si. Če te ne zanima, pusti, saj si že čisto zašel.
    Sam preberem poročila iz različnih ultratekov po celem svetu, pa naj so napisana strokovno ali laično kot naša. Vedno v njih najdem kaj novega in zanimivega.
    Še to – raja gara, mi doma ležimo, nihče nič ne dela, le izpostavljamo se na vso moč. Ne veš ali se delaš da ne veš. Kakorkoli. In mi ozmerjamo???
    Očitno si res nihče in žal mi je zate – predstaviš se ne, ker se ne zmoreš, izgleda pa da pojma nimaš … Oprosti, nisi nihče, slovencelj si – drugič!
    Tebi sem se oglasil zadnjič, vsak pa si lahko ustvari svoje mnenje.
    Več sreče ti želim!

  4. jufko

    sem stopil na žulj? Se strinjam, res ste začetniki.
    Veliko sreče v prihodnje, pa ne valit krivde na organizatorja, vreme in ostalo, ko bo šlo kaj narobe.

Comments are closed.