V spomin na stare čase, ko še ni bilo avtomobilov, sva se s Šlibarjam v Vrata odpravila s kolesom (spričo utrujenosti sva kasneje na to pozabila in se vrnila z avtomobilom). Zaradi makedama, ki ga je kar precej od Mojstrane dalje, ter težkih nahrbtnikov, sem po doooolgih letih spet sedel na gorsko kolo.
Iz Kranja sva startala ob 3 uri, ter že po nekaj kilometrih videla, da bova v Vratih precej pozneje od načrtovanega, ter tudi že kar utrujena. Bolje bi naredila, če bi si opremo nekako dostavila do Aljaževega doma. Tako pa sva imela nahrbtnika navezana na prtljažnik, in kdor me dobro pozna, ve kako je to zgledalo. Pa sva se nekako le privlekla do starta hoje. Šlibar pa me je že takoj presenetil z zgodbo, ki jo je doživel nekaj minut nazaj. Mimo njega sta prinorela dva ”norca” z avtom, ga pošteno zaprašila, in mu za nekaj minut dala v razmislek, kako bi ju nahrunil, če bi ju videl. Pa ju je v naslednjem ovinku zagledal. V avtu obrnjenem na glavo. Ven sta prišla nepoškodovana, Šlibi je pozabil na jezo, jima pomagal obrniti dobro razbit avto, potem pa ju je zapustil. Ko sva se zvečer vrnila v Vrata, pa ju zagledava ob avtu. Povesta, da jima je avto vžgal, zato sta se odpeljala naprej, šla na Triglav, sedaj pa se bosta vrnila v Novo mesto. Avto pa tako razbit, da v primeru, če ju bo na cesti zagledal policaj….
Najprej greva do Peričnika
V Aljaževem domu pustiva odvečno opremo, ter se zakadiva po Tominškovi poti. Po približno pol ure padem v krizo, ki je bila na srečo tudi edina danes. Šlibar bi samo namignil, da se vrneva, pa bi že obrnil. Ampak pri njem ni vrnitve. Zato počasi hodim naprej. In kar gre. Na Tominškovi naletiva na en odsek s snegom, vendar je ta tako omehčan, da brez problema prideva čez. Na platoju pred Kredarico pa je še vse zasneženo. Zanimivo. Tam naju prvič obišče tudi sonce, ki sva se ga tako bala.
Še nekaj korakov in stopiva v Dom na Kredarici. Nekaj pojeva, nato pa si privoščiva powersleep. To je okoli desetminutni spanec, ki ga uporablja ultrakolesar Robič. Ob pogledu na uro ugotoviva, da sva jih izkoristila šest.
Odloživa še ostalo nepotrebno opremo, ter se povzpneva do vrha. Ki naju pričaka v soncu. Vreme pa se v trenutku spremeni in naju po nekaj minutah prisili v vrnitev. Grmenje je vedno bliže, začne padati sodra. Hitiva navzdol in že po nekaj metrih padavine prenehajo. Ljudje pa se še vedno vzpenjajo. Nekateri celo z majhnimi otroki. Na Kredarici pobereva opremo, ter se spustiva do Staničevega doma. Na tej poti prvič uporabiva cepina. Sva pa brez derez. In čeprav povsod piše, da eno brez drugega ne gre, sva tokrat naredila drugače. Zaradi lažjega nahrbtnika sva sama sebe pretentala, da saj smo že julija, da sigurno ne bo snega na poti. In čeprav sem se prej hudoval nad neodgovornimi starši, ki v nestabilnem vremenu vozijo otroke na vrh, sva tudi midva tokrat ravnala popolnoma neodgovrno. Pa na teh nekaj odsekih še kar gre. Sneg je mehak in cepin nama služi bolj kot ne samo za oporo.
V Staniču nekaj pojeva, potem pa Za Cmirom odideva proti dolini. Tukaj sva enkrat že bila. Takrat sta naju vodila dva gornika, in nama kazala pot. Zato sva tokrat mislila da ne bo težav. Pa spričo snega in ker je od najinega obiska minilo že nekaj let, vse zgleda drugače. Tako se že nad prvim skokom ne moreva odločiti kje bi šla. Šlibar gre po levi, sam pa po desni. Kmalu ugledam potko. Vendar pa je vmes strmo snežišče s kar nerodnim iztekom. Zdi se mi boljša varianta kot plezanje nazaj. Ker imam samo cepin, sem že po nekaj metrih po domače rečeno čisto posran. Spričo neumnosti, ki sem jo storil, bi se najrajši s cepinom po glavi. Počasi se premikam čez. S konicami čevljem se zabijam v sneg kar se da močno. Samozavest imam popolno na nuli. Za nameček se mi na čevljih odlepita oba podplata. Vseeno pridem čez. Potem se nekaj minut tresem. Razmišljam o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo zaradi moje malomarnosti. Čez čevlje dam dve nogavici, da se s podplatom ne bi zatikal v tla. Psihično sem čisto sesut. Vsako snežišče naprej me še bolj zabije. Dobro da Šlibi hodi spredaj. Tudi ob naslednjem skoku nisva čisto prepričana kje bi šla. Kar nekaj časa se ozirava naokoli, eden poskusi po levi, drug po desni, potem pa ugledava možica (naloženo kamenje, ki ti kaže pot). Oh, kako sem ga vesel. Ti prijazni strički naju spretno vodijo čez zadnji skok. Čeprav naju sedaj čaka samo še melišče, ter nekaj hoje skozi gozd, pa nisem še povsem sproščen. Hodiva kar počasi, predvsem zaradi mojih čevljev. Nogavice se na ostrih kamnih seveda strgajo in ko mi zmanjka teh pripomočkov, si pač podplata potegnem dol. Drugače ne gre.
Za konec naju čaka še 15 minuten vzpon do Aljaževega doma. Že skoraj ves dan veva, da ne bova nazaj odšla s kolesom, zato v miru naročiva pivo, ter počakava na prevoz. Čez današnji dan, kot se zagre, potegneva črto. Za tisto majhno neugodnost z vremenom mislim, da nisva nič kriva, saj ni popolnoma nič kazalo, da se bo vreme obrnilo. Za incident z derezami pa ni opravičila.
PS. Pa še slikica za Blaža, zaradi katerega sva sploh šla danes na Triglav. Ker pač nisva srečala nobene žabe, upam da boš zadovoljen s kravo.



Comments
Edo, ti si legenda!
LP Dojc