Wildon – 6 urni tek

Wildon je majhna vasica pri Grazu  z idiličnim majhnim jezercem, kamor smo se včeraj odpravili na 6 urni tek. In to kar 6 članov kluba 3iron, kar se je letos prvič zgodilo. Ivo, Lojze in jaz kot posamezniki, Medo, Blaš ter Petra (Ivotova) pa kot štafeta. Na prizorišču smo bili 2 uri pred startom. Ko smo opravili standardno proceduro, ki vključuje kavo, prijavnino ter  nekaj čisto osnovnega informiranja o sami tekmi, je sledila dobro uro dolga meditacija. Vsak se jo je lotil na svoj način. Nekateri so spali, spet drugi poslušali avstrijsko narodno glasbo ( Sinan Sakić, Haris Džinović), eni so opravili romantičen sprehod okoli jezera, nekateri pa so se spravili na pivo. Skratka, vsak po svoje, glede na izkušnje s prejšnjih tekem. Potem pa oblačenje, priprava pijače, hrane, pa mazanje malce bolj intimnih delov, nekaj kovanja taktike, potem pa že na start.

Sam sem zaradi vnete pokostnice v zadnjih mesecih bolj malo ali skoraj nič treniral, sem pa zadnji mesec naredil dvo tedenski trening po navodilih Lojzeta, v katerih se je nabralo kar nekaj čez 200 kilometrov. Kot ponavadi me je zadnji teden spet bolela pokostnica in kot že tolikokrat sem bil tudi sedaj prepričan da od tekme ne bo nič. Pa res ni bilo nič. Ampak nič bolečin na pokostnici. Kar zopet dokazuje mojo teorijo, da spričo napetosti v zadnjem tednu na dan privrejo vse skrite poškodbe.  To je bil moj prvi tako dolgi tek , zato sem si kot prvo želel samo končati tekmo. Če se da s pretečenimi vsaj 60 kilometri, v kar sem bil kar prepričan. Pa se je vse malo obrnilo na glavo.

Prvo uro nas je spremljalo dokaj močno sonce. V štafeti je tekla Petra, zmenjeni pa so bili, da teče dokler lahko, nato pa še Medo in Blaš. Startal sem kar malce prehitro, pa potem naslednjih 10 kilometrov še hitreje. Vseskozi sem govoril, da se mi bo to še maščevalo. Ampak se potem podzavestno prepričaš, da kaj bi tekel počasneje, če gre tudi hitreje. Potem ti je seveda žal, ampak je že prepozno. In tako do naslednje tekme, ko zopet narediš isto napako. V prvih dveh urah sem pojedel en gel in eno čokolado, pil pa sem vodo, ter kakšen požirek Lojzetovega Accelarada. Blaš je zamenjal Petro, ter nekaj krogov vlekel Lojzeta, ki se je boril za prvo mesto. Ker je bil krog dolg okoli 1100 metrov, me je Lojze večkrat prehitel. In bolj ko se je ura bližala polnoči, še večkrat. Ampak se nisem obremenjeval. On je itak drugi svet. Sam sem gledal, da sem čimbolj racionalno tekel, porabljal čimmanj energije, saj je bilo še veliko do cilja. Na 30-em kilometru sem že popuščal. Tempo mi je s prejšnjih 5:10/na minuto padel čez 6:00. Javljati so se začele tudi razne čudne mišice po telesu, zato sem se ustavil, in izkoristil Medota, ki me je malce zmasiral. Potem pa naprej. Pojedel sem še en gel, nato pa prestavil na coca colo, ki me je spremljala do zadnje ure, ko ni šlo nič več v telo. Na vsake tri kroge sem se ustavil na okrepčevalnici in prvič preizkusil novo mešanico, ki mi je resnično ustrezala: pol dcl coca cole, pol trdo kuhanega jajca, zraven pa še četrtina kuhanega krompirja. Takrat je Medo že zamenjal Blaža in tudi on tekel ob Lojzetu, ki je imel tedaj  že krog prednosti pred drugouvrščenim. Tam okoli 40 kilometra sem imel najhujšo krizo tistega dne. Enostavno se mi ni več dalo. Noge dokaj dobre, počutje tudi, le glava se je uprla. Za katero pa si upam trditi, da je del mojega telesa, ki ga je najtežje prepričati v karkoli. Malce sem se tudi zasmilil sam sebi, zato sem zahodil, vzel telefon in poklical Petro. Čeprav ponavadi nisem preveč zgovoren, še posebej če imam na drugi strani ženo, pa bi tokrat kar govoril. Ko bo odložila, bo pač treba spet tečti.

Noge so vedno težje, tudi 60 kilometrov se mi vedno bolj odmika. Takrat srečam Ivota, ki je odstopil na 42 kilometru. Vsekakor čestitke za pretečen maraton. Sam dobim neko moč in dva kroga zopet kar hitro tečem. Ampak 60 kilometrov je vedno bolj oddaljenih. Pa tudi tista moč se nekam izgubi in zopet en krog zahodim. Ivo me spremlja, nekje na polovici pa se nama pridruži še Medo. Lojze ima dva kroga prednosti, zato ne rabi več sotekača. Medo pove, da bo do konca ob meni (Hvala) zato se potrudim še enkrat steči. Na začetku je to misija nemogoče, nato pa kar gre. Zadnjih 40 minut loviva mejo 60 kilometrov. Tečem kolikor gre, 500 metrov na vso moč, pa potem crknem, pa zopet. 58 kilometer je bil tudi najhitrejši moj danes. In ta takoj pokaže zobe. Prvič do sedaj sem bruhal. Na tekmi. Pa me Medo nič ne špara: ”Dihaj, vstani, greva.” Pa zopet gre, moram priznati, da se počutim bolje kot pred bruhanjem. Še 10 minut, 5 minut… Tri minute pred koncem naju ustavijo, saj je nemogoče da bi naredila še en krog v tako kratkem času. Dva koraka, potem pa v travo. Spat. Nobenega dobrega občutka, nobene evforije. Samo ležat. Medo me posili s coca colo in potem še malo makaroni. V nekaj minutah sem že dokaj dober, če odštejem boleče noge.

Bilanca:

– Lojze zmagovalec, 77kilometrov

– Blaž pretekel okoli 30 kilometrov

-Medo pretekel okoli 20 kilometrov

-Petra pretekla okoli 16.5 kilometrov

– sam pretekel 59.300m, tempo 5:49, čas 5:57, asc 700metrov

Ta tekma je bila organizirana prvič. Popolnoma brez pripomb. Polovica makadama, ki me je ponoči motil (ampak koga ni), polovica asfalta, okoli 1100 metrov dolg krog, ena okrepčevalnica (cola, voda, iso, vse vrste sadja, peciva, sendviči,jajca, krompir…). Na tekmi še nekaj Slovencev, vsi zgledali zadovoljni.

Ivo pred tekmo

DSC_3105

Še zadnjič na stranišče

DSC_3108

Selektor

DSC_3121

DSC_3127

Petra

DSC_3141

Zahodil

DSC_3164

DSC_3153

Zmaga

DSC_3175

DSC_3183

Konec

DSC_3179

Podelitev

DSC_3199

DSC_3205

Comments

Comments are closed.