Zopet sem udeleženec nekega zanimivega izobraževanja. Profesorica, ki ji znanja ne gre očitati, tega pa očitno noče deliti z nami, nam preprosto bere s prosojnic. To bi lahko počeli sami, po možnosti doma. Ker nas je v učilnici premalo, mi branje meni ljube literature ni omogočeno. Tako gre pisalo v roke in se lotimo malo filozofiranja.
Maraton Firenza Faenza je 100km dolga tekaška preizkušnja, ki bo potekala konec maja. Če bo šlo vse po planu, bodo neskončne množice navdušenih navijačev v cilju pričakale tudi mene. Kdaj? Vseeno, samo da me. Čeprav je bila stava sklenjena za 10:30 ur. Pa jo z veseljem zgubim, le da je tekma pod streho.
Bilo je nekje v drugi polovici leta, ko je listje že zapuščalo varno zavetje svojih staršev. Z Lojzetom sva sedela v lobiju nekega hotela na enem izmed evropskih letališč. Ravnokar sva naročila tretje pivo, obdelala že vse modne smernice, ter se počasi lotila teka. In kar naenkrat sva bila v Firenzi, pa pri stavi.
Nekaj mesecev po tem, obenem pa tri dni pred tekom v Istri, na katerega grem popolnoma nepripravljen, še vedno ne čutim nobene želje po 100km teku. Ampak bom šel. Zanima me kako bom reagiral v tej, zame novi situaciji. Da se peham za nekim nepomembnim ciljem. Me bo stvar potegnila, ali pa centrifuga vsakodnevnega odrekanja neprijazno izpljunila? Pustimo se presenetiti.
Do prvega odmora je še nekaj minut, zato se vračam v Istro. Na to, okoli 50km dolgo tekmo, zdi se mi od Savudrije do Novigrada, nas gre večina iz našega kluba. Upam, da ne bom koga izpustil. Grem pa po kakovostni lestvici, bolje rečeno po letošnjih rezultatih, da malo razmigam možgane: Lojze, Bošta, Neža,jaz, Blaž, Simon, Iztok, David, Armin, Medo. Samozavestno sem sebe porinil na četrto mesto, glede na zdajšnjo formo pa bi se za 6 mest pomaknil v desno. Odtečemo po najboljših močeh, potem večerja, nato pa druženje kot nekakšen občni zbor našega kluba. Selektor bo predstavil cilje za naslednjo sezono, vmes bomo seveda malo žvižgali, za posameznike ima pripravljene tudi plan dela, malo bomo vmes popili,… Sam sem potem določen za prerez letošnje sezone. Govora imam pripravljenega za okoli 3 ure. Potem bomo spet kaj popili, se odpravili v postelje, v ponedeljek pa odšepali domov. Na druženju bodo od naših manjkali Špela, Domen, Klemen, Ivo,Petra in Eržek. Slednji se po hudi poškodbi vrača na stara pota slave.
Zmanjkalo idej, nimam več kaj pisati.
Poslušati pa tudi ne morem. Grem še malo na nedeljsko tekmo. Je bolj domače narave. Nekaj okrepčevalnic je ob poti, ampak so bolj slabo založene. Spremljala nas bosta dva avta, ampak kolikor sem uspel ujeti, bo en avto s prvo ekipo, drug pa z Davidom, Simonom in Iztokom. V žepe bom natlačil 5-6 gelov, vodo bom že dobil na postajah, če pa vmes dobim še kaj iz avta, pa toliko bolje. V moralno podporo mi bo tudi Ipod. Za težke trenutke. Ki tukaj definitivno bodo. Od tekme na Sladkem vrhu 6.11.10 sem šel tečt 6 krat, naredil pa 59km. Zopet pa nimam tistega občutka, ko sem prepričan, da pridem do cilja. Že nekaj časa se po glavi podijo čudne misli,ki me skušajo prepričati, da je vseeno če odstopim. In če si to govoriš cel teden, potem niti ni čudno, da nekje pride kriza, čez nekaj trenutkov pa so roke že v zraku. In bela zastava. Nekaj dni nazaj sva z Vodebom govorila o tem mojem problemu. Malce humorno, ampak tako približno tudi je. Na tekmi, ko nastopi kriza, se pojavita dva človeka. Eden ”hudoben”, drugi ”pošten”. Hudoben bi takoj odstopil, odšel domov. Obljublja počitek, po možnosti pivo, toploto, tuš, govori kako neumno je to početje. Poštenjak, ki je bil s teboj na vseh treningih, te celo leto spodbujal in govoril kako si dober, pa v takih trenutkih preprosto izgine. Niti ene besede ne reče. Brez prepričevanja. Kot da ga ni. In potem ni čudno, da končaš predčasno. Potem, ko je vsega konec, pa se hudobni umakne. In kar od nekod se pojavi poštenjak, ki ti sedaj soli pamet, da zakaj nisi končal, pa a se je splačalo toliko trenirati za nič, pa zakaj se nisi še malo potrudil. Kar pa je najbolj žalostno je to, da bom te dva osebka spet srečal v nedeljo.
Plan za Firenzo mi bo pripravil selektor, sam pa imam že okvirnega. Ob ponedeljkih so 3iron treningi. V torek tek od doma do Čepulj in nazaj, kar znese okoli 20km. Potem v četrtek 10 km pred službo za psiho. V soboto pa najmanj 30km z vsaj enim vzponom. To bi bilo obvezno, potem pa še kaj zraven. Skupaj je to potem vsaj 75k tedensko, kar bi moralo zadostovati. Bom pa vse to še uskladil s selektorjem. Ne vem še kaj ima v mislih. Mu pa vsekakor bolj zaupam kot sebi. Začnem 1. januarja.
Športnih tem ni več, zato se usmerjam drugam. Pesmice in pravljice bom prihranil za hudo krizo, do tedaj pa nekaj stvari na katere nekako ne najdem odgovora. Kdo odloča o tem katere živali lahko jemo in katere ne? Zakaj si okrutnež če recimo poješ psa? Ali kje piše, da je pes drugačen kot krava, kokoš…? Ali obstaja kak pravilnik o tem? Zakaj človek dobi kazen, ko pri hudi vročini v tovornjaku vozi preveč živali? Aja, to je mučenje. Če pa jih ubije, za to dobi denar. Zakaj se zgražamo nad otroki ko zmečkajo kakšno kobilico, črička,… sami pa medtem z raznimi pripomočki veselo udrihamo po muhah, komarjih,…? Kaj je humano ubijanje? Kako lahko to sploh obstaja? Zakaj sem kaznovan, če sem neprivezan v avtu? Ali koga ogrožam razen sebe? Zakaj potem nisem kaznovan, ko popijem 182 litrov sadjevca? Letno. Kako je možno, da se nekdo rodi bogatim staršem, drug pa v revščini, po možnosti v vojnih razmerah, po treh dneh z metkom v glavi? Je kriv otrok, starši, kdo drug? Kje je Tito? Če bi bil še živ, bi imeli že danes novoletne praznike in mi ne bi bilo treba tukaj pisati spisov. Zakaj do 10 ure zjutraj ne smem naročiti pelinkovca? Lahko pa 32 piv spijem ali 16 litrov vina. Do katerega leta je meja, ko še lahko brez čudenja okolice nag skačeš po svetu? Je to 5,10, 15 let? Vem da 25 ni. Ker pri teh letih je moj bratranec nag skakal naokoli. Na srečo na Hrvaškem. Pa so ga odpeljali v Vrabče. Ali se hudobni ljudje zavedajo tega, ali mislijo da ravnajo pravilno? Zakaj še noben politik ni rekel ne vem? Zakaj sta dva otroka ob enaki vzgoji popolnoma različna, če je vzgoja tako pomembna? Zakaj je bolje imeti polomljene vse okončine kot imeti psihične težave (s tem mislim na odziv okolice)? Zakaj je bolje biti pijanec kot homoseksualec (to spet leti na okolico)? Kako lahko nekdo joka ob smrti svojega hišnega ljubljenčka, obenem pa v pečici na 250 stopinjah peče piščanca? Zakaj že ni konec dneva?
Zdaj pa na pesmico
UJET SEM V KLETKI
ŠEL BI DRUGAM
MISLI MI BEGAJO
NEZNANO KAM
POSLUŠAM IN GLEDAM
V PRAZNO STRMIM
Z NEZNANSKIM UŽITKOM
PO SNEGU DRVIM
KDAJ BO ŽE KONEC
TE ŠOLE VENDAR
SEM SE NE VRNEM
SIGURNO NIKDAR
TOLE PISANJE
MI TUDI NE GRE
ZATO ŠE V PRAVLJICI
POSKUSIM SE
Papir prenese vse, zato grem na plan s pravljico, ki jo večkrat govorim Zoji in Luku.
PRAVLJICA O ZOJI IN LUKU
Nekoč, davno tega sta v prečudoviti hišici na Bregu ob Savi živela mami in ati. Na prvi pogled sta uživala brezskrbno življenje. Ati je ležal na kavču, bil na računalniku, mami pa je jedla bonbone. Vendar pa nikakor nista mogla imeti otrok. Pa čeprav sta se večkrat dnevno objemala, ni bilo nobenega rezultata. Bila sta čisto obupana. Pila sta več vrst čudežnih napitkov, tulila v luno, obiskala nešteto čarodejev. Pa nič. Potem pa sta nekega lepega, že skoraj pravljičnega dopoldneva, odšla na Kofce. Ker se mamici, kot ponavadi, ni dalo na Veliki vrh, sta se zleknila pod prvo drevo. Mami je iz malhe potegnila potico, spila sta po kozarec mošta in zrla v daljavo. Potem pa se jima kar naenkrat približata dva simpatična pujska. In naredi štrbunk. Pa še enkrat. Mami in ati radovedno gledata od kod ta zvok. Potem pa se iz blata zasliši nežen glas:”Mami”. In potem še ”Ati”. Popolnoma presenečena v blatu uzreta dva čisto majhna, popolnoma umazana, ampak simpatična osebka. Malce ju očistita in odneseta domov. Poimenujeta ju Zoja in Luka. In od takrat živijo srečno in veselo. Še vedno pa je Zojo in Luka potrebno večkrat tedensko umivati v kadi, dihurji pa obvezno naredijo velik krog okoli naše hiše.
Ups, minilo je komaj nekaj minut. Še dve uri. Če bom tu zdržal 8 ur, ni vrag, da ne bi v nedeljo tistih 6. Križanka. Presenečenje. Profesorica pravi, da bomo prej zaključili. Odlično. Tako dobre profesorice že dolgo ni bilo. Adijos.
Comments
in za to mi davkolačevalci placujemo, aj, aj, aj
Author
Ups, vaju sem pozabil dati na tiste, ki jih ni v Istri.
Teb je blo pa res dolgčas!!! :-)