Zelenica-moja muza

  Ta vikend sem bil izjemoma kar dvakrat na Zelenici. Razlog je vsekakor ženin prijatelj, ki je zaradi prenove hiše naš novi družinski član od srede. Zatorej me je moja lepša polovica kar podila od doma. Ker pa jo, kot dober in poslušen mož v vsem upoštevam, mi drugega ni preostalo kot da grem k moji dobri prijateljici. Ker sem v petek na službeni zabavi zaužil kar nekaj čudnih supstanc, so bili prvi koraki dokaj okorni. V zadnjih letih sem namreč ta šport (popivanje) postavil na stranski tir. Poleg tega pa sem na zabavi čudežno, ampak vseeno, kar nekaj poplesal, če se temu lahko tako reče, in so bile noge navajene na popolnoma drug ritem. Pa sem malo pogledal naokoli, pa vase spravil malce zeleniškega zraka in že sem prišel do Triangla. In obenem do sonca. Malo sončenja in smuka navzdol. Bolj rodeo, ampak vseeno.

Družinska romanca

Za v nedeljo pa sem bil s Šlibarjem zmenjen za Begunjščico. Z menoj je hotel že v soboto, ampak je moral še ogromno postoriti za službo. Revež ima namreč toliko dela. Tudi zaradi tega sva nameravala štartati že ob pol petih, da bi popoldne lahko delal. Pa sem pozabil naviti uro in start se je zamaknil. In zopet nič od sončnega vzhoda. Potem pa sva še malce zakinkala v avtu in bila tako bližje zahodu kot vzhodu. Pa nič za to. Še po temi greva po dovozni poti na Zelenico, malo nad prvo postajo pa zavijeva v Šentanski plaz. Takoj si natakneva dereze, saj je že spodaj vse pomrznjeno. Vsake toliko časa se umakneva plazovini, generalno gledano pa so bili za vzpon idealni pogoji. Mogoče nama je manjkalo le malo kondicije. Vsakih nekaj korakov se ustaviva, tudi vrh je bil večkrat oddaljen samo še pol ure. Pa mine tudi to in greben Begunjščice je oddaljen le še nekaj udarcev cepinov. Takrat pa mi omaga popolnoma nov fotoaparat, luksuzni Nikon 890D Ulltra Diesel. Pa ravno ti motivi, ko izza grebena, iz skoraj teme pokuka sonce, so meni najljubši. Bodo pa te slike ostale v meni. Do vrha naju loči še nekaj ravninskim metrov. Ne zadržujeva se preveč, ker naju kar dobro zebe. Vseeno pa pokramljava z Ambrožič Bojanom, ki je letos postavil kar nekaj hitrostnih rekordov na naše vrhove. Predvsem govorimo o njegovem času na Triglav, ki zgleda popolnoma nemogoč. 1ura 48minut. Odločava se med spustom po Osrednji grapi, ampak zmaga zlato pravilo, da kjer greš gor, greš tudi dol. Miha peš, sam pa odsmučam. Začetnih nekaj metrov se kot ponavadi malce lovim, potem pa mi zalaufa. Podlaga je zame naravnost fantastična. Izredno trda, že skoraj ledena. V takih razmeram se počutim najbolj varno. Kadarkoli je več snega, sploh kakšne klože, pa celci,… me kar preveč skrbi za koleno. Nekajkrat že vnaprej poiščem prehod mimo plazovine, enkrat zapeljem v nič kaj prijazno kložo, in že je konec veselja. Počakam Miha, ki ima na prvi pogled nekaj preglavic s svojim nedavno operiranim kolenom na nogi, potem pa si še on natakne smuči in odvriskava v dolino.

Naša turnosmučarska reprezentanca