Sodražica

Včeraj se nam je tenis nekoliko zavlekel. Razlog: beseda je dala besedo. In potem še več. Ura pa ne oprošča. V trenutku, ko bi se ponavadi zaradi težav s prostato že prvič zbudil , bivši Savčan pride s predlogom, da bi odšli s kolesom do Sodražice, od koder so doma slovenski Beatlesi, ter seveda moja snaha. Doma je potrebno nekaj diplomatskih prijemov, čeprav manj kot ponavadi in zarana se odpravimo proti Dolenjski. Do Ljubljane standardno, po Ljubljani zaradi spretnega Medotovega manevriranja boljše kot ponavadi, nato pa v neznano. Do Iga, kjer nas prijazni domačini pričakajo s kavo. Potem pa nekaj kolobocij z orientacijo, ampak vse rešimo. Proti Turjaku sicer nekaj makedama, v celoti pa zelo lepa pot, cesta brez prometa. Vmes srečamo tudi enega od mojih triatlonskih vzorov, pa spet nimam poguma, da bi se ustavil. Na sam Turjak je nekaj ovinkov, ne preveč strmih, a vseeno dovolj, da Medo s samostojnim pobegom pokaže mišice. Ter obenem, da letos z njim ne bo šale. Sledi še nekaj kilometrov po tudi Mihu neznani pokrajini, še en vzpon in spust proti Sodražici. Moja ekipa me že čaka tam, kosilo je tudi že na mizi.  Za predjed povanca, potem pa zabeljeni ajdovi žganci, ter konjski zrezek s česnom in brinovimi jagodami. Malo počitka, potem pa še izlet po Sodražici z obiskom Mirjanine prijateljice Tanje, kjer je bilo mnogo zanimivega za celo družino. Malce nas je bilo na trenutke tudi strah zaradi njenih domačih živali, ter čudnega hobija s starinskimi avtomobili. Še obisk grada Turjaka in prelep dan je za nami.

Skupaj: 86 kilometrov, 700 višine.

sodražica