Včeraj sem se dobesedno vrnil v preteklost. In to primerjal s sedanjostjo. Zapleteno? Kar precej. Včasih sem imel nogomet za zajtrk, kosilo in večerjo. Kakšnih 15 let. Potem me je na grd način zapustil in naslednjih 15 let sem ga kar težko preboleval. S pomočjo narave mi je to tudi uspelo. Zato je bilo prav, da sem včerajšnjo prvo polovico dneva namenil sedanjosti, drugo pa preteklosti. Zjutraj smo z družino odšli na Veliko planino. Prvič. In ne vem ali je bil razlog moje fasciniranosti prisotnost mojih (s tem se ne bi strinjal) ali pa je Velika Planina res tako prekrasna. Z odprtimi očmi sem tistih nekaj ur vpijal vse kar se je dalo. Še Petra se mi je zdela prelestna. Pa nisem nič pil. Vsaj zadnjih nekaj ur ne. Večkrat sem omenil, da je to raj na zemlji. Ampak čas je neusmiljeno polzel. Luku kot novemu nadobudnemu Messiju (očitno ni nikoli gledal Savičevića) sem obljubil, da greva v Stožice gledat Olimpijo in Triglav. Petra nas je, kot vedno, ko gre za pogovor o športu, nasmejala z vprašnjem, če bodo igrali v dvorani. Tako si nismo mogli ogledati vsega, kar bi si lahko. Bo pa vsekakor Velika planina še prišla na vrsto. Potem pa norenje do Ljubljane. V Stožicah sem bil prvič. In moram priznati, da je stadion še lepši kot po televiziji. O tekmi ne bom zgubljal besed. Imam svoje mnenje, ampak škoda živcev. So pa naši triglavani dosgli svoj cilj in z zmago ostali v ligi. Veselje je bilo nepopisno. Noč je bila sigurno zelo dolga. In potem, ko so nekateri spričo zaužitega alkohola še trdo spali, sicer z nasmehom na ustnicah, pa je udarila novica, da jih je NZS poslala nazaj v drugo ligo. Res pravi trenutek. In potrditev, da sem se popolnoma pravilno odločil, da me z nogometom povezujejo samo še Sportske novosti. Sicer je bilo že v mojih časih nekaj prodanih tekem, dogovarjanj, ter drugih razočaranj, ampak to kar se sedaj dogaja je pa že čisto onkraj meja razumljivega.