Marsikaj se je včeraj zgodilo prvič: Blaž je prvič sedel na specialko, prvič naredil čez 150km, z našim teniškim klubom smo prvič v finalu 2. gorenjske teniške lige, prvič sem naredil čez 300km, prvič vozil ponoči in nenazadnje prvič videl človeka, ki skoraj 150km ni prestavil na ”ta veliko šajbo”.
Sam dan se je začel sanjsko, saj sem bil v službi slabi 2 uri, ves v pričakovanju odhoda. Kot ponavadi, sem bil v takih trenutkih skoraj evforičen. V realnost me je spravil telefonski klic,ki mi je potrdil že mnogokrat dokazano, da kako malo nas loči od veselja do žalosti. Ampak, svet se vrti naprej navkljub vsemu, Šlibar in Blaž pa sta me nestrpno čakala. Kot že prej omenjeno je Blaž danes prvič sedel na specialko. V Izoli ga je čakala lepša polovica, in to je bil tudi razlog, da sem se že vnaprej odločil za takojšnjo vrnitev domov. Bil pa sem tudi radoveden kako bo ponoči, kako bo ko bom ostal sam na polovici poti. Zavoljo tega sem se psihično pripravljal cel teden in to se je tudi obrestovalo. Prav tako pa sem popolno opremil kolo. Luč spredaj, luč, ki utripa zadaj, potem svetilka na glavi, odsevni jopič, odsevni trakovi na gumah. Kot vedno, ko gremo proti morju, imamo na voljo dve varianti. Ena je čez Žiri, druga čez Ljubljano. Prva, sedaj dokazano 10km daljša. Druga pa, sicer krajša po kilometrih, vendar pa časovno kar nekaj izgubiš, da prideš ven iz Ljubljane. Moja naslednja izbira bo tja čez Žiri, nazaj čez Ljubljano.
Startamo dokaj počasi, saj je pred nami še dolga pot. Pa zanimivo, Blaž se mora malo uskladiti z novim kolesom. Čeprav prvič sedi na specialki, me prav nič ne skrbi zanj. Mogoče ga bo kaj bolelo, ampak ne bo problema, saj je teh čudnih bolečin že navajen s teka. Kar nekaj časa se bori s prestavami. S čimer nima problema Šlibar, ki tudi ko se peljemo po klancu navzdol preko 40km/h ne prestavi na največjo ”šajbo”. Armstrong je bil znan po visoki kadenci, ampak s Šlibarjem se sigurno ne more primerjati. Hitro smo pred prvim vzponom na Rovte. Položen a dokaj dolg. Potem malo spusta, pa zopet vzpon do Postojne, kjer nas že čaka prva kava. Smo nekje na polovici poti do morja, zato smo si jo tudi zaslužili. Sam sem si zadal plan, da vsako uro pojem eno frutabelo. Zaenkrat se tudi držim tega. Vreme imamo zaenkrat idealno, vetra tudi ni. Vse popolno na kratkih vzpončkih in dolgih spustih proti Črnemu kalu. Tam nekje nad Razdrtim mi poči guma. S Šlibarjevo pomočjo je hitro zamenjana, potem pa se, kot vedno tukaj, prepustim spominom. Dobrih 50 let nazaj sva po tej poti hodila proti morju. In ravno na tem delu sem doživljal tako krizo, ki jo sploh ne znam opisati. In se ji do danes še nisem približal. Sva pa zanimivo, takrat ravno ujela čas, ko so se pripravljali na otvoritev novega mostu čez Črni kal. To sva izkoristila in doberšen del prehodila kar po avtocesti. In doživela kar nekaj zanimivih prigod. Da ne bomo samo kolesarili. Nekje na Primorskem. V spominu imam nek makadam, nikjer žive duše. Stojiva sklonjena navzdol. Hlače imava spuščene, na rokah puder za dojenčke. Kaj sploh počneva? Ja maževa si riti,da ne pride do vnetij. Puder je obvezna sestavina na daljših turah. Nek moj prijatelj (ne bi mu ravno omenjal imena) je nekoč na Jalovcu vnetje preprečil s tem, da si je na rit dal salamo. Skratka, maževa si riti. Naenkrat mimo pridrvi avto. Roki imava še vedno na tistem predelu, še vedno sva sklonjena. Glavi samo obrneva nazaj in vidiva, da gre mimo policijski avto. Naju nič ne moti. Potem pa se po nekaj metrih sunkovito zaustavi in se vzratno vrne nazaj. Začudeno pogleda iz avta in vpraša:
”Kaj pa vidva?” Odgovora se ne spomnim, ampak ni mogel biti prav pameten.
”Od kod pa sta?”
”Iz Kranja!”
”Ja prav. Samo kaj delata tukaj?’
”Ja peš hodiva. Na morje.”
Še bolj začuden stopi na gas in v oblahu prahu odhrumi naprej. Maževa naprej.
Zdaj sem se pa čisto zgubil. Smo že na Črnem kalu. Ker se nam mudi, nimamo v planu postanka. Ampak ker se natakarica na ves glas dere, da nas že čaka kava, se pač ustavimo. Potem se samo še spuščamo in na odcepu za Ankaran zgubimo prvega člana. Šlibar se tam odcepi in naju pusti sama. Midva pa skozi labirint Kopra, kjer se Blaž, kot se spodobi za vse , ki prvič sedijo na specialkah, konkretno zloži. V Izoli Blaž skoraj brez pozdrava oddrvi v objem svoje najdražje, sam pa obrnem in gremo nazaj. Na Črni kal grem zelo počasi saj je pred mano še dolga pot. V Kozini se ustavim in pojem zadnjo frutabelo. Dosti jih imam. Potem me do Senožeč pere dež, ampak me nič ne moti. Še pomaga mi čez tiste nagravžne klance, ker ni tako vroče. V Postojni imam zopet kratki odmor. Pripravim se za noč in kolesarim naprej. Kot rečeno sem s frutabelami končal. Imam še nekaj gelov, a kot vedno jih šparam za težke trenutke. Na vsakih 30 kilometrov kupim eno coca colo. Na koncu jo imam že kar v bidonu. Počasi se temni in to mi po moje da moči, da kolesarim popolnoma brez težav. Vmes v živo spremljam teniški dvoboj med mojim Golnikom s katerim igramo polfinale teniške lige. Ker sem ”selektor” te ekipe,moja poteza, da odidem na kolo ni ravno etična, ampak se ne bi spuščal v to. Sem pa na koncu, ko mi Medo sporoči da smo zmagali s 3:2 izredno vesel. Kot kaže bomo imeli možnost izbire ali iti v prvo ligo ali ostati v drugi. Zanimivo. Kilometri kar bežijo in v popolni temi se spuščam proti Vrhniki. Sedaj že lahko ocenim nočno vožnjo. Kar se tiče opaženosti, bi rekel da si ponoči bolj viden. Ne moreš pa voziti tako hitro kot podnevi, saj se vidi le par metrov. Ni pa nobenih posebnih težav in mislim, da bo v teh časih, ko mi je pomembna vsaka minuta, nočna vožnja bolj pogosta. Od Vrhnike naprej je kak kilometerski odsek malce bolj nevaren. Cesta je popolnoma razrita in tam bi bilo bolje če bi šel peš. Naprej pa grem brez težav do Brezovice, kjer potem že lovim Ljubljano. In rabim kar nekaj časa, da jo ulovim. Že podnevi se bolj zgubljam kot ne, kaj se ne bom ponoči. Pa ni nobene panike. Ponavadi bi bil v takem primeru hud za vsak kilometer, danes pa mi vse ustreza. Bom pač naredil kakšen kilometer več. Malce telefoniranja kljub pozni uri in nekako se prebijem iz Ljubljane. Sedaj pa sem že na mojem terenu. Tacen, Medvode, Mavčiče, žena.
Bolelo me ni nič na celi poti. Malce sem samo čutil ahilovo tetivo na desni nogi. Tako, da vem da jo imam. Nič posebnega. Pojedel sem 7 frutabel, en tunin sendvič, nekaj dextro bonbonov, popil dve kavi z mlekom, ter kamion coca cole. Čeprav sem mislil, da nisem nič utrujen, pa danes (nedelja) vidim, da sem. Prvo noč sem izredno slabo spal, danes pa tudi malce čutim noge. Bilo je odlično, sploh ponoči. Bomo še.
SKUPAJ: 311.33km, 11:04ur, 28.1 povp. hitr.,2785 višine.
Do Izole čez Žiri 160.42km, 5:36 ur, 28.58 povp. hitr.
