Triglav

Dobrih 10 let, zadnjih 5 pa še posebej inzenzivno sem pletel mrežo okoli Petre, da bi jo zvabil na našega očaka. Letos pa mi je končno uspelo. Prvotni plan je bil iz Vrat, potem pa predvsem zaradi možnih snežišč nekajkrat spremenjen. Na koncu avto parkirava nekje med Rudnim poljem in Konjščico. Opremo si razdeliva v obratnem sorazmerju kot gospodinjska dela. Po celodnevni nošnji ugotovim, da ji sploh ni tako hudo kot to včasih hoče prikazati. Prišel sem do sklepa, da gospodinjska dela ostanejo njej, opremo pa ji z veseljem nosim vsakič, ko bo šla na Triglav. Čeprav ni ravno v skladu s planinskimi normativi na začetku hodiva v navadnih supergah. V nahrbtniku pa imam Petrine planinske čevlje. Vreme je idealno za hojo in kmalu sva preko Konjščice na Studorskem prevalu. Petro tam čaka zaslužena malica, pravi pogrinjek. Potem pa, kaj bi sploh pisal, ena dve tri  in že sva pri Vodnikovi koči. Vmes malo opazujem Tošc, pa skalni podor, ki se še vedno ni umiril. Na Vodniku spet kratek počitek, potem pa urno proti Planiki. Petra se še vedno dobro drži. Zgleda, da se je kar dobro pripravila na današnji dan. Nobenega jamranja. Nobenih bolečin. Ponavadi ima na našem lokalnem hribčku Joštu več težav. Sonce se je sedaj dokončno opogumilo. In poskrbelo za smeh Petrinega nosača. Petra je namreč nosila ekskluzivno oprijeto majico. In ker jo je mati narava obdarila na pravih mestih, je bila kar nekajkrat deležna pogledov planincev, ki so se že vračali z vrha. Potem pa izza ovinka pride gruča moških in prvi glasno reče:” Pogled na levo.” Seveda so vsi ubogali prijatelja, Petri je bilo malce nerodno, sedaj ji bo še bolj, sam pa sem potem kar nekaj časa hodil z nasmeškom. Veter je bil sedaj edini nasprotnik, ki bi Petri lahko še vzel vrh. Ampak, ker je dobra polovica naju dveh bolj kompaktna, je kar šlo. Sva pa končno ugotovila zakaj navzdol kljub vročini vsi hodijo oblečeni. Na Planiki sem Petri dal čelado, planinske čevlje, samovarovalni komplet pa sva pustila v koči, saj sem ocenil, da ga ne bo potrebovala. Res sva potem brez težav nadaljevala. Malce jo je sicer začelo pobirati, ampak kljub temu je ob 12:39 uri stala pri Aljaževem stolpu.  Tam sva… ne da se mi več. Spat.

Moram priznati, da me je presenetila. In da sem kar ponosen nanjo.

 

DSCN1854

DSCN1862

DSCN1863

DSCN1864

DSCN1869

DSCN1870

DSCN1875

DSCN1878

 

DSCN1888

 

DSCN1890

 

DSCN1910

DSCN1917

DSCN1929

DSCN1930

DSCN1931

DSCN1934

DSCN1947

DSCN1952

DSCN1955

DSCN1960

DSCN1973

DSCN1991

DSCN1995

DSCN2001

Malo statistike

  • izhodišče-Konjščica- Vodnikov dom 2:15; 8,2km; 690m vzp
  • Vodnikov dom-Planika (1:18)-vrh 2:37; 5,6km;1080m vzp
  • vrh-Vodnikov dom 2:45; 6km; 110m vzp
  • Vodnikov dom-izhodišče 2:38; 7,8km; 275m vzp

SKUPAJ: 10:15ur, 28,2km;2155m vzp

Vse neto, brutto od doma 5:00, domov 21:00.

Comments

  1. Post
    Author
    lukazoja

    Dol sva pri Vodniku pustila. V uni sobi spodaj. Je mela pol nastop zvečer. je še kar tam.

  2. Tone

    Valda vsi gledajo majco ‘Slovenski ironman’, si pa ti tudi šema…
    Bravo, huda tura.
    Tone

  3. Post
    Author

Comments are closed.