Veliki vrh

Z Blažem sva včerajšnje popoldne izkoristila za hiter skok na Veliki vrh, ki potem niti ni bil tako hiter. Avto sva pustila za zadnjim predorom na cesti Tržič Ljubelj pri cestarski bajti. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem pa se usmerila proti melišču. Pot skozi borovce je povsem zapuščena, zatorej sva potrebovala kar nekaj časa, da sva prišla ven. Potem pa po melišču direktno na Hajnževo sedlo. Tam odložim palice, ki jih bom pobral nazaj grede. Malo okrepčila, potem pa po zavarovani poti proti Velikem vrhu. Pot je sicer dobro opremljena, ampak je kar precej zračna, pa tudi bolj podrta kot ne. Marsikateri kamen ti ostane v roki. Ta pot me vedno znova preseneti. Ocenjena je kot zahtevna. To pomeni, da je v istem rangu kot Za Akom, ter lažja kot Tominškova na Triglav, skozi Žrelo na Storžič… Po mojem mnenju je težja od vseh naštetih. Tako se že nekje vmes odločim, da tukaj nazaj ne greva več. Torej nama ostane spust na Kofce. O avtu in palicah bova razmišljala pozneje. Na prvem mestu je varnost. Sestop z Velikega vrha je prav sproščujoč, še posebej pa kava na Kofcah. Razmišljava o tem, da bi naju nekdo pobral z avtom in odpeljal do Ljubelja. Pa ugotoviva, da sva brez prijateljev. Odločiva se, da greva do Matizovca, nato pa bova malo tekla, malo hodila do Ljubelja. Naglavne lučke imava, zato tema ne bi smela biti problem. Pa potem kmalu srečava nek par, ki naju sam ogovori in nama ponudi, da naju odpelje do Ljubelja. Zakaj ne? Skupaj sestopimo do Matizovca, pa v avto in do izhodišča. Vmes še kličeta oskrbnika na Korošico, ki pove, da palic ni nihče prinesel. Sicer ne kompliciram glede mojih stvari. Vendar palice niso moje, ampak od bratranca, ki bi, kolikor ga poznam, zahteval povsem isti model, pa še poslušal bi ga naslednjih … let, oziroma dokler mu ne bi zgubil kaj novega. Z Blažem se dogovoriva, da gre on domov nekaj pojesti, se stuširati, potem pa me pride iskati nazaj. Sam pa še enkrat v breg. Ker je že temno, grem tokrat po cesti do planine Korošice , ter od tam do sedla. Palice, že kar malce obupane in premražene, kar poskočijo od veselja, ko me vidijo. Sam pa tudi, predvsem zaradi bratranca, pa tudi prav mi bodo prišle navzdol po tistem kamnolomu. Moram pa priznati, da od tistega trenutka, ko sem spredvidel, da pač enkrat moram priti gor, neizmerno uživam. Vseeno pa sem okoli 23 ure nadvse vesel Blaža. Za katerega upam, da bo še kdaj šel z menoj.