Delo v rudniku mi vedno hitreje mine, ko imam popoldan v planu kaj zanimivega. In ker trenutno ne morem igrati tenisa, kolo pa še vedno tava po svetu, mi od letnih športov, ki so mi v veselje, ostanejo samo hribi. Tu bi se dalo razpravljati, če to sploh je šport, pa ne bi ravno o tem danes. Zjutraj sem se odločil za Dobrčo, predvsem zato, ker tam še nisem bil. Pa se potem nekajkrat premislil. Kot ponavadi na koncu nisem več vedel ali bi sploh šel, pa vseeno potem po nekaj oragnizacijskih zapletih parkiram na Ljubelju. Pozimi sem tam reden gost, poleti pa sploh ne vem če sem kdaj bil tu. Nekje globoko v spominu imam, da enkrat sem nekaj kolovratil tu okoli s teto. Ampak bo za preveriti. Grem na Prevalo po Bornovi poti. Prvič. Ponavadi si doma za vse ture preberem vso možno literaturo, tokrat pač ne, ker je bilo vse na horuk. Nimam pojma ne koliko bom hodil, ne kje. Pot nas vodi okoli Begunjske vrtače. Je dokaj položna. Z nekaj zajlami. Ki sicer niso nujno potrebne, sigurno pa kdaj komu pridejo prav. Vmes grem skozi 2 okoli 50 do malce več metrska tunela. Skozi katera si pomagam s svetilko, ki jo imam na srečo na telefonu. V bistvu nevarno ni nič, možna je samo kakšna buška. Je pa malce neprijetno. Vsaj prvič, ko ne veš kaj te čaka naslednji meter. Pot potem še vedno dokaj zmerno kroži okoli, le na koncu se malce bolj vzpne do Prevale. Ker sem dokaj hiter, do teme pa tudi še ogromno časa, me vleče še naprej. Pa ne vem kam. Gledam po tablah. Begunjščica čez Kalvarijo 2 uri. To bo to. Tukaj gre pa pot takoj v breg. Skozi gozd. Do grebena pod Begunjsko Vrtačo, kjer se teren popolnoma spremeni. Cesta do glavneg vrha pelje mimo vrha Begunjske Vrtače, ampak ker sem tako blizu, grem še gor. Potem pa po grebenu do Velikega vrha. Tam srečam prvo živo dušo od Ljubelja dalje. V bistvu jih je več. Ovce. Zaenkrat zelo prijazne. Stopim še do Srednjega vrha, potem pa po dogovoru s Šlibarjam nazaj proti Šentanskemu plazu. Najprej sem imel v mislih vrnitev čez Smokuški plaz, vendar mi je čas začel dihati za ovratnik. Ko se sedaj približam ovcam, pa jih je kar naenkrat nekaj čudnega zapopadlo. Začnejo se usajati, ter teči proti meni. Do vstopa v Šentanski plaz malce povečam razdaljo. Zgleda da so obupale. Počasi se spuščam. Nič kaj prijetno mi ni. Očitno nisem rojen za melišča. Potem pa se kar naenkrat proti meni zopet zapodijo ovce. Pa kaj jim je? Ne upam jim povedati na glas, da jih ne bi še bolj razdražil, zato si pri sebi mislim: ”Preklete ovce, vi pa ste krave!” Že tako moram biti izredno previden, sedaj naj pa hitim navzdol? Resnično me črviči. Kaj bo če pridejo do mene, kaj če sprožijo kamenje. Na srečo niso tako hitre, ali pa jim ni v interesu. Vseeno gredo z menoj do pol plazu. Sam pa potem po smučišču in na obisk. K Pelkotu.