To je orjaški stric, ki ga gledam vsak dan. Če je lepo vreme tudi večkrat. In ker ga razen pozimi nisem obiskal že mnogo let, je vrsta prišla tudi nanj. Tokrat sem si zaželel družbe. Po drugi strani pa nihče moje. Zato sem si umislil namišljenega prijatelja. Tu pa se izbor močno poveča. Teoretično bi lahko torej s seboj vzel tudi Dejana Savičevića. Pa sem bolj skromne sorte. Odločim se za enega izmed prijateljev, ki so z menoj hodili po hribih takrat, ko sem imel jetra še v odličnem stanju. Na izbiro imam Jocota, Šparovca in Zdeša. Joco je z glavo še na kranjski noči, zato ne pride v poštev. Šparovec bi kljub temu, da je namišljen, sigurno zamudil. Ostane mi samo Zdeš. Njegova edina pomankljivost je, da Storžič ni v njegovem rejonu. Kljub temu privoli v odhod. Ker pa je, kot sem že omenil, njegova pojava le fikcija, moram peljati jaz. Startava okoli 5 ure. Rdečo strelo pustiva blizu Doma pod Storžičem in jo zareževa proti Žrelu. Že kmalu prideva do prvih varoval, ki naju spremljajo do samega grebena. Skale so mokre, pot pa označena kot zelo zahtevna (o tem bi bilo moč diskutirati). Več govoriva kot hodiva, zato le počasi napredujeva. Vmes opazujeva prečudovito favno, vsaj skuša me prepričati v to. Nad nama se odvija, vsaj zame redkokdaj videna igra oblakov. Zanimivo. Kar prehitro sva na grebenu in po njem na vrhu. Za povratek v civilizacijo si izbereva pot čez Škarjev rob. Ki je lažja kot skozi Žrelo. Kljub temu pa je potrebno malce pazljivosti, predvsem zaradi skrotastega terena. Vodi pa naju kar malce okoli, ampak so že vedeli. Čaka naju še spust skozi turoben gozd, doma pa Palček Smuk in ostali manj prijazni junaki.


