Jalovčev ozebnik

Jalovčev ozebnik sodi med alpinistične smuke (ocena III). Naklonina žlebu je do 40 stopinj (izstopna strmina do 45 stopinj). Skozi ozebnik pogosto pada kamenje, smučanje pa ovirajo ostanki plazov. Višinska razlika 1270 metrov, dolžina smuka 4 kilometre. Avto parkiramo v planici in odidemo proti Tamarju (uro hoje). Od koče se odpravimo naprej po markirani poti skozi gozd. Po 20 minutah pridemo na snežišča ob vznožju truga in Vevnice. Cilj se že vidi saj je naravnost pred nami. Sprva se položno dvigamo po desni strani doline, ko pa se vse to pod Šitami zoži, nas čaka strmejši del do vznožja Jalovca, kjer se strmina poleže. Desno se odcepi pot na Kotovo sedlo (delno zahtevno, ozebnik zelo zahtevno), mi pa se pripravimo na najzahtevnejši del poti. Zaradi padajočega kamenja je treba vzpon opraviti v najhitrejšem možnem času. V glavnem, pot nas vodi naravnost navzgor (približno ura, obvezni cepin, dereze, čelada). Smuča se po smeri vzpona.
DOLŽINA TURE:
PLANICA-TAMAR 1. ura
TAMAR-VRH OZEBNIKA 3.30 ure-4 ure
SMUČANJE 1 ura
SKUPAJ 6-6.30 urTine Mihelič, legenda slovenskih gora, avtor odličnih gorskih vodnikov, bi za to najino turo dejal, da je bila veličastna, romantična. Vreme odlično, družba še bolj, prva najina resnejša zimska tura, razmere fantastične. Po spustu z Viševnika sva se s Šparovcem odločila, da bova to zimo čimveč smučala. Prva stvar je bila nakup Turnosmučarskega vodnika (Igor Jenčič). V njem so ture ocenjene od 1 do 5. Za začetek sva si izbrala Blegoš (ocena 1). Nočem žaliti njegovih ljubiteljev, verjamem da je gora (hrib) lepa, vendar samo smučanje ni kaj prida. Sploh ne vem po kakšnem ključu se je znašel v Turnosmučarskem vodniku. Nič, greva na eno oceno višje. Nakar srečava Šter Žiga (AO Kranj), ki naju povabi v Jalovčev ozebnik. Pogled v knjigo, ocena 5. Ne moreva, ne bi… Kot še mnogokrat pozneje se je Žiga izkazal za dobrega pogajalca (na srečo) in že parkiramo v Planici. Ne spomnim se kdo se je tega spomnil, toda smuči, pancerje, dereze in ostalo kramo sva dala oziroma navezala na nahrbtnik, si nadela tekaške smuči in se odkobacala proti Tamarju. V koči sva naročila čaj in že zagledala Žiga kako jo maršira naprej. Nič, kot kaže z njim ne bo preveč počitka (nekaj let kasneje imamo iste probleme z Alešem). Začetnih dvajset minut skozi gozd je dolgočasnih, kmalu pa se začne meni tako ljuba ”divjina”. Začne se udirati, a se na srečo združimo še z dvema in se menjavamo v gaženju. Malo pred vstopom v ozebnik si nadenemo dereze, nataknemo čelado, ter vzamemo še cepin. Nikoli ne bom pozabil kako me je bilo strah. Vendar pa je bil z vsakim korakom manjši. Zopet sem zaačel uživati. Nisem pa se mogel popolnoma sprostiti, saj sem vedel, da me čaka še spust. Sam ozebnik resnično zgleda kar malo strašen, sploh izstop iz njega in pogled nazaj. Kot bi zrl v nekakšno luknjo. Na vrhu zaslužena malica. S Šparovcem sva imela hrane za cel teden, Žiga pa le tablico čokolade in termovko čaja. Nadenemo si smuči in tako kot vedno so prvi zavoji najtežji. Nato pa.. pršič, uživanje, slikanje, smejanje. Žiga komaj še vidiva, ko sva midva še sredi ozebnika. Nato pa še malce mučnega smučanja skozi gozd in pivo v Tamarju.

blaž