Storžič – zahodni greben

Sunday , 16, October 2011 1 Comment

Tako številčne odprave kot danes, že dolgo nismo organizirali. Glavni pobudnik je bil Sandi , ki je v četrtek kupil knjižico z žigi Slovenske planinske transverzale, bil v petek na Stolu, danes pa nas je povabil še na Storžič. Upam, da mu ta začetniški entuziazem ne bo popustil, saj sem imel letos kar precej težav z iskanjem partnerjev. Pozimi je na trgu večja ponudba. Pridružila sta se še Medo, ter po dolgem času Šlibar, ki bi sicer moral oditi na morje, pa je spričo odlične ponudbe svojo ženo prepričal da je bolna.  Startali smo okoli šeste ure na parkirišču v Mačah. Čeprav nismo hodili ravno počasi,pa so mimo nas kar padali razni ljubitelji Kališča, ki se pridno vpisujejo na vrhu. Tudi pozneje v koči je bilo govora predvsem o tem, kdo ima koliko obiskov, pa na katerem mestu so…  Ti ljudje se imenujejo kljuke. Vpisujejo se lahko za vikende, ter ob praznikih. Sezona se začne 2. oktobra, konča pa 25. aprila. Maksimalno število letno je 63 vpisov. Rekorder Jeler Milan ima od leta 1997, ko so začeli s to akcijo 859 vpisov. Ob raznih resnih pogovorih ta zame izredno dolgočasna pot do Kališča kar hitro mine. Medo se tam pravilno odloči, da bo rajši še malo pospal, kot pa prezebal do vrha in nazaj. S Šlibarjem tudi s težkim srcem zapustiva toplo kočo. Pot gre čez nekaj snežišč, ki se jih da ogniti. Pri križu narediva nekaj fotografij. Spričo zimskih razmer se hitro odločiva za sestop. Mene pa takrat prešine, da če sem že tu, pa greben Storžiča je tudi tu, pa Šlibar nima nič proti če ga zapustim…

Ta greben sem zasledil v knjigi žal že pokojnega Mileta Arnejška Prleta. Že prej sem večkrat prebral njegovo knjigo Moje gore. Zatorej je bilo neizbežno, da sem si zaželel tudi novo Grebeni slovenskih gora. Ker je nikjer nisem našel, sem pač nekje zbrskal njegovo telefonsko številko in ga pač poklical. Pa je dejal, da jih ima samo še nekaj, pa da je ne bi dal kar nekomu, ki jo bo postavil nekam v kot. In me povabil na zaslišanje. Dobili smo se v neki kavarni sredi Škofje Loke, kjer je živel. Ob kavici sva prelezla bližnje in daljne vršace. On na praktičnih primerih, jaz bolj na teoretičnih. Vseeno mi je na koncu dal knjigo.  Nepozabno.

Greben sem imel v mislih 2 leti. pa ni bilo časa, volje,… V bistvu se mi ni dalo. Letos pa sem se mu že pošteno približal. Nekajkrat sem imel doma podpisano dovolilnico, tudi že opremo v avtu, pa me je potem enkrat rešilo vreme, drugič…, tretjič pa se mi ni dalo. Tokrat pa niti pomislil nisem nanj. Na vrhu pa me je spreletelo, da če sem že tu, pa kdaj bom spet, pa lepo vreme, in sem šel. Do Male Poljane je pot zahtevna, sploh sedaj, ko zima že pošteno trka na vrata. Zato grem čez ta odsek previdno, tudi obutve nimam najprimernejše. Potem pa do konca ni več nobenih težav. Pot je dobro označena. Na Mali poljani je izvir vode, na Kriški planini koča. Pot se do Male Poljane nekajkrat dvigne, ampak ne preveč, potem pa je do Tolstega vrha slaba urica vzpona, ostalo gre bolj kot ne navzdol. Razen na odseku od Tolstega vrha do Kriške planine nisem srečal nikogar. Vreme ugodno. Okoli Storžiču kakšna stopinja premalo, predvsem zaradi vetra, naprej toplo.  

Zahodni greben Storžiča:

Mače (600m) – Kališče (1543m) – Storžič (2132m) – Psica (1796m) – Velika Poljana (1479m) – Mala Poljana (1325m) – Tolsti vrh (1715m) – Vrata (1591m) – Kriška gora (1471m) – Velika Mizica (976m) – Mala Mizica (764m) – Sv. Jožef (cerkev) (577m) – Tržič (515m)

Čas Mače -Storžič 3ure; Storžič – Tržič 4 ure

PS1: Sandi je udeležbo pet minut pred dvanajsto odpovedal. Baje je bil utrujen od Stola.

PS2: Slikal tokrat nisem preveč intenzivno. Nekaj nisem bil razpoložen. Poleg tega pa mi te jesenske barve ne ležijo preveč. Pač ne vidim motivov. Nisem pa tudi tak umetnik, da bi iz teh dreves, ki so pač drevesa, s fotoaparatom naredil nekaj lepega.

DSC_7334

 Medo

 DSC_7338

 Šlibar

DSC_7339

DSC_7340

DSC_7351

  DSC_7361

 DSC_7369

 DSC_7383

 DSC_7389

DSC_7391

 DSC_7399

One thought on “ : Storžič – zahodni greben”