Zelenica – končno v belem

Na prvo letošnjo turo nimam prav nobenih pripomb. Možno, da ker sem toliko časa čakal, so tudi kriteriji manjši. Res pa je, da še nikoli nisem šel dvakrat do Triangla. Tokrat prvič, šel bi pa tudi v tretjo, če ni bi bile noge že v drugo povsem obupane. Pa sem se jih tokrat usmilil. Naj se malo navadijo. Cel teden sem se odpravljal na Krvavec, saj je bila tam edina možnost smuke. Pa je vedno nekaj prišlo vmes. Resnica pa je, da me tja ne vleče. In potem vsak izgovor pride prav. Danes pa sem na strani AO Jesenice zasledil, da so smučali s Triangla. In da so razmere solidne. To pa je več kot dovolj zame.

Malce sem pozen. Sonce mi je skoraj ušlo. Pa nič zato. Glavno, da se malo shodim. Čisti užitek. Snega spodaj še malce premalo, z vsakim metrom pa je  odeja večja. Pri zgornji postaji žičnice me mami Suho ruševje. Spričo pozabljene svetilke pa raje zavijem proti Trianglu. Ponavadi je tukaj smuka kar naporna, nič uživaška. Tokrat pa so razmere popolne. Pršič. Tudi tam, kjer je že zvoženo, se lepo pelje. Zato grem še enkrat navzgor. Se je splačalo. Potem pa po cesti navzdol. Po plazu je še premalo snega. Potrebna bi bila še ena pošiljka. Smuka sedaj ni nič kaj prijetna. Da se peljati, to pa je tudi nekaj. Razen nekaj kritičnih metrov se da z malo pazljivosti izogniti tistim nekaj kamnom, ki gledajo ven.

DSC_7735

DSC_7703

DSC_7704

DSC_7707

DSC_7715

DSC_7716

DSC_7718

DSC_7720

DSC_7722

DSC_7728

DSC_7734

DSC_7752

DSC_7756

DSC_7761

DSC_7765

DSC_7769

DSC_7763