Sprehod nad Soriško planino

To nedeljsko jutro smo izjemoma izpustili mašo zadušnico in se namesto tega odpravili na Soriško planino. Tisti, ki so včerajšnji večer izkoristili za romantično spoznavanje Portoroža so takoj začeli z lobiranjem za kakšno minutko spanja pred startom. S Šlibarjam nisva imela nič proti. Nekaj minut je bilo koristno porabljenih, potem pa je bilo treba v breg. Na vrhu smučišča nas je pozdravilo sonce. Ki se je potem do vrha, na katerega smo šli, pa sem pozabil ime, sramežljivo skrivalo za gorami. Pa malo pokukalo, pa se zopet skrilo. Snega je definitivno premalo za kakšno uživaško smuko. Smo se pa vsaj nadihali. In nasmejali. To pa tudi šteje. Se bom pa v primeru takšnega deficita snega tudi v nadaljne, definitivno navadil na hojo s turnimi pancerji. Mogoče mi postane tako všeč, da jih bom nosil še poleti.

 DSC_8058 

DSC_8085

DSC_8087

DSC_8093

DSC_8094

DSC_8101

DSC_8086

DSC_8112

DSC_8104

DSC_8118

DSC_8120

DSC_8124

Za konec pa smo naredili še temeljito rekonstrukcijo nesreče, ki se je zgodila dva tedna nazaj. Moj legendarni vodič po belih strminah B.Š. je točno na tem mestu nesrečno padel, ter si na žalost zlomil roko. Želimo mu čim prejšnje okrevanje. 

3

Naš Kuči nikakor ne more verjeti, kako lahko tak izkušen turni smučar pade na ravnem.

DSC_8129