Rumble in the jungle

Monday , 11, February 2013 2 Comments

Nikoli si nisem mislil, da bom po neslavno končani nogometni karieri še kdaj odšel na priprave. Da je simbolika še večja, ravno v Umag. Pa sem tudi to doživel.  Pri poznih ali zgodnjih, ali kakor koli že štiridesetih letih. In se za nameček vedel kot profesionalec. Ne po hitrosti, delu, temveč obšportnem dogajanju.

Lojze si je pritekel brezplačno bivanje v apartmaju organizatorja Teka po Istri . Povabilo sem z največjim veseljem sprejel. Nato je še Ivo taktično odigral na Lojzetovo človeško noto. In ostali smo trije moški, 2 Wilierja, en Škot, dvoje On-ke in ene Mizuno. Dobesedno.  Naš delovni dan je zgledal takole:

  • vstajanje med 6:00 in 7:00, odvisno od posameznika
  • tek do 10:00, maksimalno 11:00, odvisno od posameznika
  • prosto do 12:30, neodvisno od posameznika
  • med 13:00 in 17:00 kolesarjenje, odvisno od posameznika
  • med 17:00 in 6:00 počitek, neodvisno od posameznika

Torej, zvečer nikamor, ne na večerjo, ne na kavo, čaj, pivo. Vse smo imeli s seboj. Kavo smo pili le med kolesarjenjem, pa še to samo enkrat v polni zasedbi. Nekdo izmed nas je bil vse dni ali v takaški opremi, kolesarski, drugače pa v pižami. Ko ni šlo drugače, kot da bi enkrat skočil do trgovine po igrače za otroka, je to storil v pižami. Tam, v trgovini, pa se je začelo prvo dejanje naključja, usode… Nekaj tako mističnega, ki je lahko le plod domišljije v zadnjem kotičku našega uma.  Mimo je prišla ženska srednjih let, s poudarjenim, mogoče lepše rečeno, značilnim nosom. Ki so meni še posebej všeč (škoda, da ni bilo Medota).  In je kar hodila okoli naju z Ivotam. Kar ni nič čudnega. Saj oba odlično zgledava. Sicer sva malce premajhna za najine kilograme, tudi srebrna ratujeva. Zanimivo je, da je bila to edina oseba, ki sem si jo zapomnil v nekaj dnevih Umaga. In da je čez dva dni, ko smo bili mnogo kilometrov stran na zadnji kavi, ravno ona tista, ki nas je prišla vprašat kaj bomo pili.

Mogoče sem malo zašel.

V škatlici je samo še 17 tablet.

Ker je bil pred nami praznik, z Lojzetam odrineva že v četrtek okoli 12 ure. Meni sicer šeflica nekaj komplicira, pa me na koncu spusti. Lojze pa tudi nima posebnih težav s svojim nadrejenim. Okoli 14 ure sva že na kolesih. Cilj današnjega dne priljubljen lokal Batana v Vrsarju. Malo me skrbi kako bo potekala vožnja z Lojzetam, saj se je do sedaj še vsaka končala neslavno. Že kmalu ugotovim, da letos bo pa zgodba z lepšim koncem. Pa niti pod razno ne zaradi moje forme, ali Lojzetove slabosti. Pač, kolo mu trenutno ni prioriteta, ampak mogoče užitek, sprostitev. Zato ne vozi, tako kot včasih, kot bi šlo za življenje. Pa je kljub temu najina vožnja precej hitrejša, kot ko se vozim z ostalimi prijatelji. Ob povratku iz Vrsarja pa naredim klasičen harakiri. Ne vem kaj mi je bilo, ampak ponudil sem se, da sam povedem kolono. Pač, slab trenutek. Še rekel sem mu, da vprašanje, če bom še kak dan lahko šel naprej. Kar se je izkazalo za resnično. Malo vetra, ki ga prej nisem čutil v zavetrju, nekaj istrskih vzponov in moj potop nekaj kilometrov pred Umagom. Ker je bila moja najdražja 200km stran od mene in ker močno dvomim, da bi me prišla iskat, da bi me potem peljala do apartmaja 2.3km stran, sem pač moral požreti slino in po moško prevoziti tisto razdaljo.

ČETRTEK kolo 84km

DSCN6067

DSCN6072

Z Ivotam sva spala v zakonski postelji. Vsaj začela sva. Kot stara zakonca. On kot povprečna ženska (vsaj tako mi trdijo izkušenejši) v postelji, sam pa sem že po nekaj minutah njegovega smrčanja končal v dnevni sobi. Na prekratkem kavču.  Je že kdo slišal, da ko se zakonca spreta, moški spi v spalnici kot gospod, ženska pa vsa pokrčena v dnevni sobi? Dvomim da obstaja tak junak.

S tekom startam še v temi. Kot mi je prešlo v navado, grem po cesti do kamor pridem, potem pač obrnem. Tečem proti Bujam. Težko. Potem pa me sonce vzpodbudi in preidem v nekaj podobnega teku. Nazaj grede srečam Lojzeta. Že na oko se vidi, da on pa teče. Doma kraljevski zajtrk, spanje, branje, potem pa okoli 13ih na kolo. Gremo čez Buje proti Buzetu. Ivo pa bo obrnil prej, tako da se prvič in zadnjič dobimo na kavi. To je bil moj najslabši dan. Že pred Buzetam sem Lojzetu dejal, da obračam. Vrnil se je z mano.Ta kolesarska tura je bila edina bolj humane narave.

PETEK: tek 21km, kolo 74km

zajtrk 1

DSCN6088

zajtrk 2

DSCN6104

Sobotni tek imam v planu bolj za sprostitev kot kaj drugega. Izberem stezice blizu morja. Pa me po začetnem vesoljskem koraku posrka in kar tečem. Vmes srečam oba sotrpina. Lojze teče kot bi prej počival mesec dni. Ivotu pa se že pozna rahla utrujenost. V sobi spet popadamo kot pokošeni. Potem pa Lojze izbere savno, midva pa zopet kolo do Vrsarja. Ker sem rahlo hitrejši grem naprej, pa se potem dobiva v Vrsarju. Oziroma se ne, ker je prišlo do konflikta. Do gluhih telefonov. Pa ni nobenih zamer, sam sem celo zadovoljen ker sem nehote naredil precej več kilometrov od predvidenih.

SOBOTA: tek 24km, kolo 112km

DSCN6089

DSCN6097

DSCN6101

DSCN6113

DSCN6116

Pred nami zadnji dan. Ne mislim teči. Pa se kljub temu zopet zbudim ob 6:00. Nekaj časa se premetavam, potem pa ne vem zakaj vstanem in odidem v noč. Po dolgem času zahodim, ni več municije. Za zadnji kolesarski izlet si zberemo novo cesto iz Novigrada proti Monte in še nekaj, z Lojzetam vmes skočiva na Vižinado, potem pa se zopet dobimo na kavi. Že kmalu po izhodu iz Umaga naju prehitita dva mladeniča, ki se jima priključiva. Do Novigrada sem ves čas v rdečih številkah. Tam z Lojzetam ostaneva sama. Malce mi pusti zadihati, nato pa mi na spustu močno uide. Spet se utrujam z lovljenjem, kljub temu da vidim, da me čaka. Da vozi počasneje. Ujamem ga tik pred vzponom na Vižinado. Dokončno ga zgubim, ne vidiva se do doma.

NEDELJA: tek 10km, kolo 73km

DSCN6123

DSCN6135

DSCN6136

Bilo je fantastično. Če bi uspelo sestaviti še en tak vikend, bi bilo v Celovcu mnogo lažje. Hvala Lojzetu za prizanesljivost na kolesu, hvala Ivotu za smrčanje. Upam, da še kdaj.

2 thoughts on “ : Rumble in the jungle”
  • Tone says:

    BRAVO!
    Lep vikend, ni kaj. Ne bom se sekiral, moj ‘dan resnice’ je ravno en mesec za tvojim, tako da se lahko še malo zafrkavam. Opisi pa epski, letos si hitro v formi in komaj čakam na nadaljevanje sezone.
    Tone

  • Lojze says:

    No, brez pretiravanja, Edo je v zavidljivi formi že v začetku februarja, ob tem pa tudi discipliniran do sebe, kar do sedaj ni bila ravno praksa. Le malce bo treba po obisku zdravnika narediti še na hitrosti, za katero trenutno še ni panike in hrani(upam, da nam ga ob juhicah prej ne pobere :)), ki mu trenutno ne ustreza pa bo šel v Celovcu… Mislim, da je z vzgledom za sabo kar malce potegnil še Ivota – opremo že ima, še voljo, ki jo je pokazal v Umagu pa bo.