Prelazi v okolici

1. dan  ČRNIVEC-PAVLIČEVO SEDLO-ŠAJDA-KORENSKO SEDLO-VRŠIČ (234km, 4215 m vzpona)

Ta ”izlet” sva imela s Šlibarjem v mislih že prejšnji teden. Pa sem zbolel in je vse padlo v vodo. Tudi tokrat ni kazalo prav dobro. Dan pred odhodom smo videli, da se zajec, naš ljubljenček, ne počuti dobro. Kako smo to vedeli?, se sigurno sprašujete. Tako, kot veš, kdaj bo imela najdražja menstruacijo. Če si z nekom dalj časa, se ti izostrijo določeni čuti. Že zvečer jo odpeljemo v Kliniko za Male živali v Škofji Loki. Tam jo sprejme nadvse prijazen veterinar, ki ni povsem prepričan kaj ji je. Vendar, mi vemo, da je povsem oslabela. Takega hudička, se za razliko od danes, nikoli ni dalo prijeti v roke. In to kmalu ugotovijo. Vseeno predlagajo, da naslednji dan obiščemo specialista v Ljubljani. Potem pa preobrat. Medtem, ko so jo slikali, ter ji dali infuzijo, je padla v komo. Prenehalo pa ji je biti tudi srce. Nekako so jo sicer oživeli, ampak možgani naj ji ne bi več delovali, niti se ni več odzivala. Sliši se neresnično, ampak je bilo točno tako. Na slikanju so ugotovili, da ima tumor na maternici, obenem pa je krvavela iz nožnice. Ni ji bilo več pomoči. Ker je bila Zoja vseskozi zraven, ji ni bilo potrebno nič razlagati. Ko sva stopila iz ordinacije, je planila v jok. Z njo seveda še Petra. Ampak, za prvo izgubo v življenju se je dobro odrezala. To je bilo potem potrebno povedati še Luku. Odgovornost je prevzela Zoja: ”Luka, Pika je umrla.”

”Aja, ” se je slišalo iz njegovega računalniškega laboratorija. Potem pa:”Pazi, za sabo ga imaš. Ustreli ga. Neeeee, dobili nas bojo.”  Vsak po svoje odreagiramo v stresnih situacijah.

Načrt je sledeč. Startam okoli 5,6 zjutraj. Potem pa Kamnik, Podvolovjek, Logarska, Pavličevo sedlo, Železna kaplja (kava), Šajda, Borovlje, Hart, Korensko sedlo, Kranjska gora. Tam me počaka Šlibar, nato naju čaka še vzpon na Vršič in spanje. Naslednji dan pa Mangart in domov. Kadar grem s kolesom na kaj daljšega, sploh če je vmes še spanje, ne morem vzeti s seboj ravno vsega kar bi rad. Tokrat gre na kolo naslednje: svetilki spredaj in zadaj, v torbico spredaj 4 gele, 5 frutabel, peroralna raztopina, vrečka s soljo, iso tableta, okoli sedeža anorak z rokavčki, v dres pasoš, denarnica, ipod, skopiran zemljevid, 2 banani, 2 vrečki magnezija, telefon, fotoaparat, od prve bencinske dalje Sportske novosti, Ekipa in Radar, v torbici za sedežem 2 zračnici, oprema za menjavo, 3 gele, rezervno denarnico. Kar veliko, ampak pri meni enostavno manj ne gre. Večji problem je potem vse skupaj prinesti domov. Pa mi je uspelo, za nameček sem našel še ključ od sobe, kjer sva spala. Ga moram po hitrem postopku vrniti.

Startam še v temi. Zanimivo, da kljub peklenski vročini, ki je napovedana, kar nekaj časa vozim oblečem. In to do Logarske. Popoldne bi dal vse za malo hladu, vendar ni vedno tako kot hočemo. Na Črnivcu me pozdravi prvo sonce. V bistvu ne pridem do vrha, saj grem po bližji poti do Luč, čez Podvolovjek. To je tudi najlažje ”osvojen vrh” današnjega dne.  V Solčavi naredim prvi odmor. Srečam našo triatlonsko legendo Mira Kregarja, katerega presenetijo časopisi, ki jih tovorim s sabo.

DSCN7063

DSCN7064

Kolo naše legende

DSCN7065

Potem pa pot proti Logarski dolini. Vseskozi se malo dviguje. Pa še mrzlo je. Vse zaprto. Ni mi všeč. Končno me pozdravita obsijani Ojstrica in Planjava. Vse grde besede so pozabljene. Uživam v prelepih pogledih. Anorak in rokavčki romajo za sedež. Čaka me drugi današnji vzpon. Že prej sem vedel, da se vrstijo po težavnosti. Pozneje sicer ugotovil, da sem se motil. Ampak o tem, ko bo čas. Vzpon na Pavličevo sedlo je težji iz avstrijske strani kot iz te, naše. Okoli 8km zložnega vzpenjanja. Je pa res, da je že do samega začetka kar nekaj višincev. Ker me prvič ogreje, sem kar prehitro na vrhu.

DSCN7066

DSCN7067

Vmes srečam tega prijatelja. Ker ravno govorim s Petro, povprašam če ga pripeljem domov. Sedaj, ko potrebujemo novega ljubljenca. Pa se ne da. Ne eden, ne drugi.

DSCN7069

DSCN7070

DSCN7071

Sledi dolg spust, najdaljši na tej etapi. Vse do Železne kaplje, kjer me čaka prva današnja kava. S Šlibarjem sem dogovorjen ob 18 uri, zato imam časa na pretek. V miru pijem, zraven seveda berem. Idealno. Sledi vzpon na sedlo Šajda. Prvič sem bil tu dober mesec nazaj, ko sva z Lojzetom naredila krog Kranj-Jezersko-Šajda-Ljubelj-Kranj. Takrat se mi je zdelo povsem enostavno. Ampak, očitno sem imel zaradi Lojzetove prisotnosti več moči v sebi. Ker ne verjamem, da so ga tokrat podaljšali in povečali naklon. Na vrhu se ustavim za trenutek. Pred mano je  definitivno najlepši odsek poti. Ob meni Košutnikov turn, Macesje, Tegoška gora, Kladivo ter ostali člani grebena Košute. Kot bi se pri nas po novo asfaltirani cesti vozil od Kofc do Dolgih njiv. Ampak to ne gre. Kar so zgradili, so, to naj bi bilo normalno, kar je novega, oziroma bi lahko bilo, je poseg, kršenje in ne vem kaj še.

Pijem kolikor se da. Ko se ne da več, pijem še malo. Vsak izvir vode izkoristim. Kar je še ostalo v bidonu gre na glavo, to pa zamenja nova pošiljka. Sicer imam dva bidona, ampak v enem imam mešanico Isostarja, sol. Zavedam se, da bo dan še izredno dolg in če ne bom pil, bo sledila predaja.

DSCN7072

V Borovljah prve orientacijske težave. Rad bi čimkrajšo pot proti Celovcu. Poznam tisto z ubijalskim 100m klancem, ki si ga niti pod razno ne želim. Nekajkrat vprašam, 2krat pridem v center, potem pa ven iz tega nekoč mogoče uspešnega, danes pa izredno žalostnega mesta. Naslednjih okoli 40, 50 km do Harta naj bi bilo ravninskih. Tako sem sam sklepal. Dopuščam možnost, da sem že utrujen, pa da je kot v savni. Vendar, kljub temu, ravnine ni. Malo gor, malo dol. Neugodno. Vsakih 10 km se malce ustavim, poškilim na zemljevid. V St. Jakobu pa naredim napako. Dve cesti, levo tabla za avtocesto, desno Rosegg, Villach. Danes bi ravnal drugače, tam pa niti pomislil nisem, da bi zavil proti avtocesti. Po 7km pridem do, še sam ne verjamem, Ironman proge. Ustavim prvo žensko, ter jo povprašam za pot. ”Du bist eine zu scnellste zufrieden aus Drobollach zusammen.” Ne razumem vsega, ampak to pa, da je najbližje čez Drobollach. To je pa prvi vzpon na Ironmanu. Ni šans. Grem nazaj. Poklapan. Tega mi ni treba. Trenutki slabosti. Niti predstavljam si ne, kako bom šel jutri še na Mangart, pa potem domov. Prevroče je. Šlibarju pošljem msg, da če želi, lahko plan spremeniva po njegovi volji. Odgovori, da pride z avtom do Kranjske gore. Bolje.

DSCN7076

Vrnem se do St. Jakoba. Vprašam skoraj vsakega mimoidočega. Pa ne dobim odgovora. Ne marajo Slovencev ali resnično ne vejo kako se pride do Korenskega sedla? Še vedno ne najdem nobene prave table. Obupan stopim do lokala: ”Entschuldigung, Wurzenpass?” To je skoraj vse kar mi je ostalo od enoletnega učenja nemščine v srednje šole.

”A si iz Slovenije?” me vpraša moj novi prijatelj. ”Sem ja, a tako slabo govorim, da si me takoj pogruntal?” Tudi on ne ve kam, čeprav dela tukaj. Pa pokliče nekoga. In dokler le-ta ne pride, naj prisedem, nekaj spijem. Ker je potem potrebno vsaj nekaj govoriti, izvem, da je, kot jaz, iz Kranja, da dela tukaj. Z Zlatega polja, kar je slab km stran od mene. Majhen svet. Kmalu pride Zoran, sedaj se že pošteno rokujemo. Vse mi razloži. Že prej bi moral iti proti avtocesti potem pa samo naravnost. Kako enostavno. Ker je Zoran Zoran in Dalibor Dalibor, ni pogojev da jaz plačam. Rokovanje, pa seveda telefonska, če bom slučajno še kdaj tukaj.

DSCN7081

In naprej s peklensko vročino v roki. Ugotovim, da sem v Ironman krogu. Dober podatek je, da je spust tukaj definitivno najdaljši in najhitrejši na vsej progi. Vendar grem jaz v kontra stran. Vsaj ni več bojazni, da se zgubim. Korensko sedlo. Prevozil sem ga samo enkrat. Vem,da je strmo ampak da bo tako, se mi ni niti sanjalo. Ko danes gledam profil. Dolžina 7.2km, povprečen vzpon 7.6%, vzpona 546m višine. Nič takega na prvi pogled. Ampak če se da zraven spust na 6-em km, pa skoraj ravnina v prvem in petem kilometru, pa pride do tega, da so ostali km brutalni. Sploh med drugim in petim, vmes en km konstantno čez 19%. Tam imam tudi največjo krizo. Komaj se privlečem čez. Da bi vmes kaj popil, mi niti na pamet ne pride, saj bi sigurno stopil s kolesa. Vseskozi stoje, pa še to komaj, da se kaj vrti. Na vrhu ne gre več. Zebe me tako, da si oblečem rokavčke in anorak. Ker sem bolj paničen, prepoznam sončarico. Nekaj časa ležim, popijem kar mi je preostalo. Nekako se sestavim in spustim do Kranjske gore.

DSCN7082

Šlibar me že čaka. Zopet ležim in razmišljam kaj mi je storiti. Šlibar se mi ponudi, da me pelje z avtom na vrh. Pa mi ne diši. Bolje se mi sliši, da grem danes do vrha, jutri pa se spustim do Jasne in ga počakam. Na srečo ni več vročine. Grem počasi. Še malo. Pa potem še malo. Potem pa še veliko, malo, malo, veliko, veliko,… in vrh. Tičarjev dom. Kava. Šlibar je pokrbel za večerjo. Konzerva tun, kruh. Me že zmanjkuje. Šlibar brani najino čast, sam pa v sobo.

DSCN7094

DSCN7096

2.dan MANGRTSKO SEDLO (101km, 2025m vzpona)

Buden sem že preden se budilka opogumi. Pa sem tiho. Že včeraj sem imel neke načrte, da prespiva dopoldan, spijeva v Kranjski gori kavo ali dve, potem pa se odpeljeva domov. V sebi pa vem, da z osebo, ki je danes z menoj, to ni možno. Še vedno pa imam na razpolago, da se sam vrnem v dolino. Pa vem, da mi bo pozneje žal. Nekako se mi zdi, da se do pod Mangart samo spustim, potem gre sicer malo navzgor, zatem pa samo sedim na kolesu in sem v Kranjski gori. Spust je toplejši kot dan prej. Že kmalu odvrževa anorake in se zagrizeva v breg. Nikamor mi ne gre. Ni municije. Šlibar gre naprej, sam pa bijem bitko. Vem, da bo to minilo, samo kdaj? Tudi vode ni nikjer. V Strmecu vidim neko žensko in stopim do nje. ”Bi lahko prosil za malo vode?” ”Seveda, kar vsedi se za hišo. Tam imaš pipo, jaz pa prinesem čaj.” ”Zakaj ne?” Saj sem na dopustu. Popijem kolikor spravim vase, pojem dva gela, čaj mi tudi dobro dene in počasi odbrcam dalje. Na začetku še počasi.

DSCN7112

Potem pa se prikaže Mangart in postanem druga oseba. Vse tegobe so pozabljene, nobene strmine, samo uživanje, lepi pogledi. Mangartsko sedlo je kar prehitro tu. Šlibija za nagrado peljem na ogled Belopeških jezer, potem se spustiva do koče na zasluženo kavo, drugi pa…

DSCN7119

DSCN7126

DSCN7128

DSCN7132

DSCN7135

DSCN7142

DSCN7145

DSCN7146

Do doma, tokrat je to Kranjska gora naju loči še okoli 40km. Tokrat končno skoraj povsem navzdol.  Dan kasneje. Vse v redu, samo če ne bi bilo vročine. Ampak kaj, ko smo tako omejeni s časom.