”A gremo 16. marca v Barcelono na maraton? Midva tečt, Petra pa po ogledih? Potem pa gledat tekmo Barcelona Ossasuna?”
100km Seregno, Puyol, kavice, Čazma, Petre že 22 let nisem nikamor peljal, ne da se mi tečt maratona, se to sploh šteje, da jo jaz peljem, če naju Ivo povabi, dopust, nikoli še nisem bil v Barceloni. Vse to mi roji nekaj centimetrov nad nosom, ki je končno dosegel da gre pod nož. In ki je razlog, da bi vse najrajši zabrisal v koš. Pol leta odrekanja, da potem odlično pripravljen pridem v Klinični center. Zavedam se, da je vse kar počnem mnogo več, kot sem si 20 let nazaj sploh upal sanjati. In potem, ko se soočim sam s sabo, si priznam, da počnem skoraj vse kar si želim, da priti skozi cilj ni nič posebnega, posebno je tisto kar me čaka pred ciljem.
Tam nekje na 10-km domačini na vso moč preigravajo pesem Dire Straitsov Sultans of Swings, sto metrov kasneje dajem roke tamkajšnji mladini, množica ljudi pa vzklika in ploska ravno meni (vsaj tako se mi zdi). Mravljince imam po vsem telesu. To so trenutki, zaradi katerih se splača tudi kaj potrpeti. V cilju nimam nobenih lepih občutkov. Pač konec zgodbe.

Na start smo prispeli uro pred tekmo. Pa je bilo kljub temu, da nas je bilo na startu okoli 17000, za vse poskrbljeno. Pri prijavi je vsak prijavil svoj pričakovani čas. Sam sem prijavil čas 3:09. In na podlagi tega sem dobil rdečo številko 2398. To je pomenilo, da so tisti z manjšo številko prijavili boljši, tisti z višjo pa slabši čas. In potem sva se z Ivotam poslovila. Sam sem oddal nahrbtnik in odšel v prostor z mojimi številkami. Še nikoli nisem bil tako blizu starta. Ogrel sem se kar v startnem prostoru. Malo sem odtekel gor in dol, bolj zato ker mi je bilo dolgčas. Taktike nisem imel še nobene.

Dan pred tekmo še vedno brez napetosti. V bistvu sem napet, ampak zaradi netekaških stvari. Od doma sem prinesel nekega črva, ki ne da miru. Ta tekma pa je prišla tako nepričakovano, da ni bilo nobenih načrtov, priprav. Vedel sem, da blizu treh ur ne morem, ostalo pa mi v tem trenutku ne predstavlja kakega izziva. Ker sem tedaj še mislil na tekmo v Čazmi, ki bo teden pozneje, sem tudi mislil teči z zadržkom. Ker na dva dobra rezultata v dveh tednih ne morem računati. Tako pa se je na koncu izkazalo, da ni nič iz Barcelone, še manj pa iz Čazme, saj tja sploh ne grem.

Pred samim startom mi zavrtijo mojo legendarno pesem One step beyond od Madness. Super. Start. Uro takoj prižgem, da imam kasneje nekaj rezerve. Ker so poleg zajčki za tri ure, grem zraven. Pa že po nekaj sto metrih ugotovim, da je prehitro. Jih bom že v cilju ujel. Na Garminovi uri imam vedno 4 funkcije. Povprečen tempo, trenutni tempo, pretečene km, ter čas. Zanima me samo povprečen tempo. Prvih nekaj km ne gledam, potem pa konstantno, okoli 2krat na km. Zračunam, da bo tempo 4:30 zadostoval za čas pod 3:10, in tako je jasen moj današnji cilj.


Že pred tekmo sva pripravila štiri različne fotografije. Ta pomeni, da sva oba odstopila

Moj ritual pred tekmami je bolj lagoden kot tokrat. Vendar, sem v Barceloni, mogoče zadnjič. Ni tistega običajnega ležanja, basanja s hidrati. Zjutraj, v času tekme odtečem 5 hitrih minut, ostalo počasi. Ampak v čudovitem ambientu Nou Campa. Če slučajno te zapise bere kakšna ženska, Nou Camp je stadion Barcelone. Pa ne Barcelone kot mesta, ampak nogometašov, čudakov, ki se podijo za okroglim usnjem. Sam sem danes še večji čudak. Saj nimam niti usnja. Nato gremo do parka Guell, ki je Gaudijeva umetnija. Malo ogledov, potem pa Petra po svoje, midva pa počasi do hotela. Nekaj pojeva, izredno malo počitka, zatem pa naju čaka prijava. Ogledava si še sejem, kjer resnično ne manjka ničesar v vezi s tekom, marsikaj pa se najde tudi triatlonskega. V hotelu nato pripraviva opremo. Zopet imam v hlačkah 6 gelov, ki bi morali zadostovati. Pred spanjem si ogledava še Realovo tekmo.


Najboljši Slovenec Aleš Žontar


Ne potrebujem veliko, da ugotovim kako bo potekala današnja tekma. Kadar tečemo stran od morja, gre pot navzgor, proti morju navzdol, vzporedno pa je ravno. S Petro smo zmenjeni, da naju čaka na 4., 10., 20. in 30. km. Za oba sem ji napisal čase po kilometrih. Zanimivo, da se pri nobenem od naju nisem zmotil niti za minuto. Nisem pa pričakoval, da se v taki množici ne bomo našli. Sam sem sicer Petro videl enkrat, Ivo pa nikoli. Ampak, Ivo ima čustva robota, tako da mu taka srečanja ne pomenijo veliko. Meni pa taki drobni trenutki vlijejo ogromno moči. Do 20-ega kilometra so okrepčevalnice vsakih 5km, pozneje na vsake 2.5 kilometra. Ker je že zjutraj vroče, na vsaki postaji vzamem plastenko vode in naredim en požirek. Kadar jem gel, naredim dva večja požirka. Ostalih stvari z okrepčevalnic ne jemljem.

Tečem lepo, v svojem ritmu. Do 5. km imam povprečen tempo 4:27. Je pa kar nekaj vzponov. Potem pa se začnemo spuščati ali pa se cesta zravna, se tudi dokončno ogrejem in potem imam do 30-ega kilometra tempo 4:24. Tam pa se obrnemo nazaj proti centru. Tudi sonce je vedno močnejše, sam pa tudi začnem padati. Mogoče zato, ker že računam koliko lahko zgubim, pa bo čas še vedno pod 3:10, ali pa kaj drugega. V glavnem, narobe je, da sem zadovoljen. In kar naenkrat ne morem kilometra več teči pod 4:30. Ali je to kriza? Tam okoli 4 kilometre pred ciljem, ko ugotovim, da pač nekako moram priti do konca, pa kot da bi nekdo pritisnil na stikalo. Popolnoma nov sem. Še v tistih nekaj vzponov grem popolnoma brez težav. Če sem sam utrujen, so tisti okoli mene še bolj. Vedno več ljudi je. In že vidim ciljno areno. Tam pa popolnoma upočasnim. Tistih nekaj sekund mi bo prav prišlo naslednjič. Ugotovil sem, da kljub temu, da na moji uri je povprečen čas 4:30, to ni dovolj za pod 3:10. Pa saj je vseeno. Čez dve uri gremo na tekmo Barcelona Ossasuna.

Kakor so imeli pred in med tekmo vse odlično organizirano, pa imam na koncu nekaj pripomb. Samo šibajo nas proti izhodu. Nekateri smo hitrejši kot med tekmo. Medalja, vrnitev čipa, plastenka vode, miza z bananami in pomarančami, vrnitev opreme in že smo zunaj. Sam na skrivaj skočim na masažo. Naštel sem 140 maserjev in res sem takoj na vrsti. Ampak smo v zaprtem prostoru, brez vode. Mislil sem, da bomo na koncu prišli nekam kjer bomo dobili hrano in pijačo. Pa nič. Ubijal bi za plastenko vode. Pokličem Petro in ji povem, da Ivota ne morem čakati. Rabim hrano in pijačo. Grem v hotel. Še prej pa v podzemno. Spet zaprt prostor. Zatohel. Veliko ljudi. Tukaj preživljam največjo krizo na maratonu. Se temu pravi zaleteti v zid? Komaj čakam da pridem ven, na zrak. Prva gostilna, rižota, prva klopca, voda. Ker ni žlice, bo pač dober zamašek od vode.
Prvič sem bil na večjem maratonu. Čeprav se ga sam brez Ivotove pomoči ne bi udeležil, pa sem vesel, da sem bil priča tako velikemu dogodku. Ki mi bo za vedno ostal v spominu. Tudi odnos je bolj človeški kot na Ironmanih. Ogromno ljudi, sama pozitivnost.
PS 1: Petra kot poznavalka teka, mi je zatrdila, da so dobri maratoni v New Yorku, Berlinu in Dresdnu
PS 2: Ivo je postavil svoj rekord
Slovenski rezultati
Aleš Žontar 02:31:38
Ales Debeljak 02:50:55
Edo Krnic 03:12:19
Mitja Stern 03:14:05
Uros Jenko 03:14:57
Joze Pavlic 03:21:34
Grega Derlink 03:24:43
Drago Povrzenic 03:25:13
Franc Koritnik 03:27:40
Robert Duh 03:29:36
Marko Arnez 03:32:19
Teja Arnez 03:32:20
Oktavijan 03:32:44
Bojan Iskra 03:32:44
Janez Bijol 03:33:36
Jus Arnez 03:34:43
Srecko Lipanovic 03:37:46
Alojz Dobnikar 03:38:21
Ivan Sostaric 03:38:42
Bernarda Ivancic 03:43:45
Katja Martinsek 03:45:21
Aleksander Koscak 03:54:51
Matjaz Dular 03:55:16
Ivo Svrljuga 03:56:43
Marjan Skrbec 04:00:49
Milan Rajtmajer 04:01:19
Tina Repovz 04:02:08
Maja Podvratnik 04:02:08
Peter Zajc 04:10:11
Jane Jankovski 04:25:54
Manca Hace 04:27:20
Rosana Dular 04:31:30
Ivan Tacer 04:42:50
Miroslav Razman 04:42:53
Just Rugel 04:45:36
Helena Blaznik 04:46:19
Nejc Susnik 04:49:47
Anita Gregorc 04:50:22
Milan Nikolic 05:15:30
Sonja Bozic Pudgar 05:30:48
Sonja Krenos 05:36:43





Comments
Zelo lepo poročilo! Sam sem se namreč odločal, če bom letos sodeloval na tem maratonu. Pa sem se odločil, da grem naslednje leto. S pomočjo vseh tvoji izčrpnih podatkov, pa mi bo še lažje! Lep tekaški pozdrav! >http://mooves2inspire.blogspot.com/
Edo, veliki maratoni so skoraj droga.
Glede maratonov, ki si jih omenil…
NYC – najtezji med velikimi maratoni, precej vzponov cez moste. Ko enkrat prides na “celino” (zacetek je na Statten island) je ogromno ljudi, s tem da je res noro dozivetje ko prides cez most na Manhattan. Je pa ful slabo zalozen s hrano (samo voda in izotonik), na cilju dobis vodo, cips in jabolko. Pa hodis pol ure. In isto sem kot ti rabil en hiter obrok da sem prisel k sebi.
Berlin – zelo raven, hiter, ljudi veliko a manj kot v NYC. Se posebej manjka podpora med 35 in 40km. So pa postojanke dobro zalozene, na koncu dobis precej hrane in oijace (se brezalkoholno pivo)
Se dva omembe vredna…
Chicago – hiter, veliko ljudi, postojanke dobro zalozene, na koncu dobis alkoholno pivo ;-)
Pariz – ceprav ni v mastersih je eden najvecjih (35-40.000). Gre stalno gor ali dol, posebnost je 1km dolg predor in stalni podvozi (gor in dol). Ko se cesta zoozi, je med km 20 in 30 res ogromno ljudi. Edini maraton s “plasticnimi steklenickami” kar je super. Vse ok, samo zadnjih 5km je po parku, kjer je zelo malo ljudi. Na koncu dobis vse kar hoces