Veliki vrh, Kofce gora

Startala sva pri Matizovcu. V zadnje sva se s Šparovcem, ki je na žalost še vedno v fazi rehabilitacije, pripeljala do avta. Danes je jasno, da to ne bo mogoče. Snega pač ni. Moram priznati, da tega nisem pričakoval. Sploh po tem, ko sem na spletnem forumu še nekaj dni nazaj videl, da so se pripeljali do avta. Zato moram, kot bolj izkušen, nakladati, da za ovinkom bo pa snega še preveč. Pa nato zopet. Pot do Kofc nama krajša Uroševa sodelavka, ki starta nekaj minut za nama. Sam si želim, da naju prehiti. In to se tudi zgodi. Njen mož nama reče: ”Sva rekla, da obrneva, če vaju ne dohitiva do Kofc.” Sam pa: ” Midva pa, da obrneva če naju vidva prehititita.” Pa potem nisva. Nekajkrat mu še omenim, da se lahko sklicuje name. Da pač nisem mogel, pa da bi bil on hitrejši… Pa nič resno. Vse v šali. Vesel sem, da smo preboleli mladostniška dokazovanja. Danes uživava.

DSC_5957

Nekaj minut stran od koče se začne greben, ki pelje do vrha Kofce gore. Tam naju čakata kolega in sporočita, da je prehod siten in gremo okoli. Lepo. Tudi naslednji za nama je potem obrnil. Ker je prečka trda, si nadaneva dereze, vzameva cepin. Čeprav je iztek pod steno dokaj prijeten, pa ni dobro pasti. Dereze dobro primejo, vendar za nas, ki jih nimamo ravno vsak dan na sebi, pomenijo nekaj nelagodja. Prečenja je kmalu konec. Predhodnika izbereta svojo pot, mene pa zamika grapa proti Kofce gori. Zdi se mi, da bova potem, ko prideva na greben, hodila samo po ravnem. Pa ni bila najboljša odločitev. Počasnejša sva, pa še malo pretrdo je za moje sposobnosti. Vesel sem, ko sem na vrhu. Uroš je že prej prečil proti levi.

DSC_5960

DSC_5966

DSC_5983

DSC_5990

Čeprav se sedaj Veliki vrh zdi na dosegu rok, pa temu ni tako. Ampak resnično uživava. Pogledi so božanski, slikava, govoriva. Kot na sprehodu sva. Nekajkrat gor in dol in na vrhu sva. Za povrh še na Velikem.

DSC_5995

DSC_6007

DSC_6011

Moje ljubezni

DSC_6019

Že prej sva si ogledala smer smučanja. Spustiva se nekaj sto metrov v levo, potem pa navzdol. Tudi edini smučar, ki sva ga danes videla, izbere isto pot. Uživancija. Ravno prav odjenjano. Spustiva se, dokler gre. Sploh spodnji zavoji, ko je bolj položno, zgledajo kot smučanje po smetani. Kamorkoli pogledava, se vidijo samo naše smučine. Ne naredi se velikokrat. Meni drugič. Potem pa razgovor.  Kam? Dosežem, da greva na kavo. Ker morava sprehoditi pse, za kar še nisva imela priložnosti, se malo sprehodiva proti koči. Sam grem medtem na ”pošto baka ne zna engleski”. Potem pa počasi za Urošem. Ki gre zopet proti vrhu Kofce gore. Malo razmišljam, nato pa za njim. Z enim psom se dokončno spričkam. Nikakor noče hoditi z menoj. Nekaj metrov in ostane za mano. Dam jih dol, tudi nahrbtnik pustim in grem za Urošem. Dokler bo šlo. Za kar sva zjutraj potrebovala dereze in cepin, ter sem se zraven vsaj jaz malo tresel, gre sedaj brez vsega. Brez opreme in brez tresenja.  Tudi hitreje. Tako sem danes drugič na Kofce gori. Oziroma mi sedaj zmanjka par metrov.

DSC_6022

DSC_6035-001

Navzdol. Ne znam opisati. Mogoče, če bi bil Hemingway, Puškin ali Urška Čepin. Tako pa ni besed. Seveda, če bi bil Marjana&Marko, ali Jaka, bi šel še 12 krat gor. Tako pa ne gre. Ni več moči. Pa sem potešen. Tako, da nedeljsko turo odpovem. Kot, da bi nekaj dni vozil kolo Cervelo P5, potem pa sedel na moje kljuse.

DSC_6055

DSC_6082

DSC_6088

DSC_6102

DSC_6119

Spet se spustiva dokler gre. Zopet vzpon, zatem pa koča. Tako lepo je bilo, da si je celo Uroš privoščil pivo. Ter da, še posedel sem lahko. Čaka naju samo še spust do avta. Obljubila sva si, da ne bova tarnala, pa če nosiva smuči do Tržiča. Ampak glej ga zlomka, čeprav dava parkrat smuči dol, pa malo čofotava, smučava po poljih ciklam, vseeno pripeljeva skoraj do avta.

DSC_6132

DSC_6138

DSC_6140

DSC_6161