Danes pa nisva imela take sreče z vremenom kot v četrtek. Ampak je bilo vseeno fino. Saj je vedno. Ker nama je Pečenko zagotovil, da bosta Begunjščica in Vrtača v megli, z močnim vetrom, sploh nisva vzela s seboj derez in cepina. Da nama ne bi prišlo na misel. In prav je tako.
Še v temi sva med prvimi startala z Ljubelja. Če ne bo nove snežne pošiljke, bodo smuči kmalu romale na nahrbtnike. Po nekaj minutah si nadenem srenače, ki so potem z menoj do vrha. Dobra odločitev. Kljub opozorilom da na vrhu Šentanskega plazu velika opast bije svoje zadnje ure, pa večina zavije ravno vanj.


Do Suhega ruševja naju na vsake toliko časa pozdravi sonce. Veter pa vedno bolj piha. Zame je ruševje nekaj resnično prelepega. Samoten kotiček v vseh letnih časih. Tudi v takih, malce neprijaznih pogojih. Najprej se povzpneva do prelaza med Palcem in Zelenjakom. In edini človek, ki je poleg naju tu, je moj sosed Marko, za povrh iz najbližje hiše poleg moje. Pardon, ženine. Ogledujemo si naš, upajmo da naslednji cilj, Vzhodni žleb, ki zgleda lepo smučljiv. Marko nato odsmuča navzdol, midva pa se pod Zelenjakom povzpneva do sedla med Vrtačo in Zelenjakom. Sedaj je vse že v megli. Padati začne celo sneg. Hitro se pripraviva in odsmučava navzdol. Čeprav sva eden zraven drugega, pa se čez nekaj trenutkov ne vidiva več. Niti slišiva. Teren je razrit, pomrznjen. Tako da smuki ne morem dati ravno odlične ocene. Pa je vsaj ambient zimski, saj ne gre, da bi smučali v kratkih hlačah kot smo lahko prejšnji teden.




Pomladni cvet, Vzhodna grapa Palec

Še kosu se zdi prestrmo za smučanje

Z Urošem se dobiva šele v Domu na Zelenici. Sam je skočil še na Triangel, jaz pa sem v miru popil kavo. Tudi smuka do avta je bila predvsem zaradi megle bolj bedna, toda v celoti sem več kot zadovoljen. Kot vedno.





