Poezija nad Lipanco

Okroglež (1965m), Debela peč (2014m), Brda (2008m), Vrh Razora (1893m), Mrežce (1965m)

Zelo težko bi izbrala lepši dan za najino pohajkovanje. Sicer sva bila malce nesinhronizirana, vendar kako že govori Paris Hilton: ”Življenje ni pravljica.” Avto sva pustila na Rudnem polju. Uroš je imel s sabo čudežno uro, s pomočjo katere nama ni bilo potrebno iti po cesti. In sva se pretepala z borovci, dokler nisva prišla do ceste. Tam pa je tudi ura zatajila. Po pol ure hoje sva ugotovila, da sva že pri avtu. Vendar brez vrha, še manj smučanja. Kaj hočeva? Nazaj po isti poti. In šele potem proti Blejski koči na Lipanci. Tam sta se prvič udarili mentaliteti pravega Nemca Franza Beckenbauerja in še bolj pravega Bosanca Safeta Sušiča. Uroš je pripravljen hoditi toliko časa kot ga ima pač na voljo. To je zanj dopust. Zame pa ravno nasprotno. Treniram lahko tudi sam, v temi. Tukaj bi se pa rad malo usedel. Vsaj na vrhu. Ampak tokrat ne bo šlo. Odbrziva mimo Blejske koče, kar je zame smrtni greh. Zato usekam po taktiki Miljan Miljanič. Močno pospešim in potem, ko mu precej uidem, zavijem v nekako kotanjo. Da me ne vidi. Potem pa razprem bivak vrečo, Sportske novosti, on naj pa potem razmišlja.

DSC_8205

Srečava se potem že na poti proti Debeli peči. Poklical sem ga po telefonu in ga zaslišal nekaj metrov nad menoj. Čeprav se mi zdi pot okoli Okrogleža krajša, pa je vrh tako blizu, da bi bil greh ne iti gor. Tam pa se zopet nikakor ne strinjava. Sam bi šel prvo na Brda, ter potem na Debelo peč, on pa ravno obratno. Za razliko od doma, drugje vedno popustim. Tokrat je bilo bolje, saj je bila Uroševa izbira boljša.

DSC_8225

Smuka z Debele peči je bila fantastična. Kakor je na Zelenici zanimivo, da je presmučana bolj kot v času obratovanja, pa je tu fascinantno, da vse kar bova danes vozila, sva med prvimi. Tako povsod najdeva nedotaknjen kotiček. Spustiva se do konte pod Okrogležom. Tam smuči na nahrbtnike in peš čez Okroglež do bližnjih Brd. Tukaj sva že pričakovala slabše razmere, pa so bile celo boljše. Če je možno boljše od fantastičnih. Tudi smuke je občutno več kot z Debele peči. Spustiva se do Blejske koče. Kjer dobim kavo. Ker Uroš ne naroči ničesar in imam občutek, da me stalno gleda izpod oči, jo hitro zlijem v goltanec in pot pod noge. Tukaj sva zgubila dragocene trenutke.

DSC_8224  DSC_8234
DSC_8240

Debela peč

DSC_8269

Brda

DSC_8244

Okroglež

DSC_8262

Krma

DSC_8256-001

DSC_8287   DSC_8274

DSC_8298

DSC_8299

Najin zadnji cilj so Mrežce. Še vedno sva sama v tem čudovitem kotičku, pozabljena od celega sveta, stran od vseh skrbi. Uživava. Tudi na Mrežcah sva dokaj hitro. Potem pa ne veva kako dol. Pač imava slabo izkušnjo z gozdovi tod okoli. In ker na sosednjem vrhu vidiva najina znanca, greva pač zopet nazaj. In zveva, da sedaj sva pa resnično na Mrežcah, prej sva bila na Vrhu Razorja. Ampak bova imela vsaj pot do Rudnega zvoženo. Kar je odlično glede na to, da je potrebno zopet skozi gozd.

DSC_8312

Opasti na Mrežcah

DSC_8316

DSC_8324

DSC_8336

DSC_8353

Veliki Selišnik

DSC_8355

DSC_8357

Na Rudnem pa Uroš pospeši, kot ni v celem dnevu. Točno vem kam pes taco moli. V pogodbi imava napisano, da me na koncu čaka ura ležanja. Bom že drugič. Ko bom na dopustu.