Duatlon Čatež

Monday , 22, September 2014 Comments Off on Duatlon Čatež

Zadnjih nekaj let smo naključno počitnikovali v Čatežu ravno na dan, ko se je tam odvijala tekma v duatlonu. In vsakič sva z Ivotom sanjala, da bi bilo lepo če bi imela s seboj kolesa. Letos pa sva se že prej prijavila na tekmo in tako izkoristila, kako se že govori, prijetno s koristnim. Za Ivota prvi duatlon, sam pa sem nekoč davno tega nastopil na Extreme duatlonu Murzman. Pa resnično samo nastopil, kajti cilja nisem videl. Oziroma sem ga, vendar z narobne strani.

Ker je bil glavni namen našega vikenda zadovoljstvo otrok, je bilo najprej obvezno iti v bazen. Potem pa sva z Ivotom izkoristila Petro, ji zaupala otroke in se odpeljala na kolesarsko progo. Vsaj da si jo malce ogledava. Na prvi pogled zgleda izredno zahtevna. Veliko vzpona (360m), ozke ceste, strmi spusti in ogromno vabljivih odcepov, ki znajo delati preglavice, če ne bo vse označeno kot je  treba. Vseeno sem bil presenečen spričo količine klančkov. Predstavljal sem si, da so teli duatloni, olimpiki… speljani povsem ravninsko. Nič, bomo videli.   20140920_125217 Ker je tukaj ena izmed glavnih disciplin tudi menjava, se nanjo skrbno pripravim, vsaj tako mislim, dan pred tekmo. Kupim posebne vezalke, saj je logično da gre največja izguba časa ravno na račun obuvanja, sezuvanja, zavezovanja. In če tečem, kolesarim na vso moč, potem pa bivakiram v menjalni coni, to ni ravno ekonomično. Tokrat rajši naredim ekspresno menjavo, potem pa ležim na kolesu.

”Ma p…. .. m……!!!!!!!” se zasliši iz ene izmed hišic v Čatežu, v soboto zgodaj zjutraj. Ko hočem še zadnjič preveriti nov sistem zavezovanja, mi ena vezalka ostane v rokah. Kaj sedaj? Iščem druge, normalne vezalke. In jih najdem na Ivotovih Mizunkah. Torej ena hitra, ena počasna superga? V zadnjem trenutku se premislim in uporabim iste vezalke za oboje superge. Rajši malo počasnejši, kot pa da mi še druga vezalka ostane v rokah. Oba z Ivotom si vzameva en bidon vode, ter dva gela. Potem pa na start. Prijavila sva se že prej. Takoj naju obvestijo, da so start premaknili za 15 minut. Nič hudega. Sproščeno kramljava dokler naju ne spustijo v menjalno cono. Moje kolo zavrnejo. Čeprav imam novega, torej še izredno ohranjenega. Ne prime zadnja zavora. Kaj pa sedaj? Obrnem in nekaj minut nekaj po kolesu. Kot da popravljam. Če me slučajno gledajo. Čeprav nimam pojma kaj počnem. Potem pa še enkrat poskusim srečo. Pa me zopet, tokrat že z malce dvignjenim glasom, zavrnejo. Nič kaj prijetna situacija. Pa ja ne bom že sedaj zaključil s tekmovanjem.  Vem, da vedno obstaja rešitev. Gledam okoli in opazim Čerinov šotor. Pa poskusimo. ”Oprostite ali obstaja kje kak servis za kolesa?” izredno ponižno vprašam. In ne mine minuta, že nek dober stric z orodjem šari po mojem kolesu. In še minuta ko je kolo brezhibno. In še minuta, ko je v kolo v menjalni coni. In manj ko minuta, ko ves zadihan po nekaj metrih vem, da sem prehitro startal. Oziroma se slabo ogrel. Takoj spustim tempo. In še bolj, ko začnemo teči po travnatem nasipu. Tega pa nisem pričakoval. Ampak, kaj bi se sedaj pritoževal. Če lahko po tem tečejo najboljši, bom pa tudi sam.

Duatlon, za tiste, ki ne vedo, je sestavljen iz dveh disciplin, teka in kolesa. Vendar se najprej teče, potem kolesari, na koncu pa zopet teče. Tukaj v Čatežu so razdalje 5km-20km-2.5km, na koncu po Garminu pa 4.6km-24.5km-2.3km.

20140920_124944

Najprej tečemo 2 kroga. Tam kjer je trava, tečem previdneje, drugod hitreje. Po prvem krogu si ogledujem, če so naši že kje v bližini, pa so očitno še na poti. Drug krog si že zbiram morebitne žrtve za vožnjo v zavetrju, pa slabo kaže. Tiste pred sabo komaj še vidim, za mano pa je tudi prevelika luknja. Opazim pa, da Ivo mirno teče v skupini, kar bi mu lahko pomagalo na kolesu.

20140920_125347

Prvo tranzicijo opravim brez posebnosti. Začetnih nekaj metrov odvozim previdneje, saj se nekaj metrov vozi po pesku, ovinki pa so izredno ostri. Vmes pojem gel, potem pa začnem s svojo vožnjo. Že prej sem se odločil, da bom šel na polno. Tistih nekaj kilometrov bom potem že odtekel. Kmalu me čaka najtežji vzpon, ki ga pač odpeljem po najboljših močeh. Vmes prehitim nekaj tekmovalcev. Mene pa tudi nekdo, vendar mu ne morem slediti. Pozneje vidim, da je vozil štafeto. Nadaljujem sam. Čeprav sem se spustov najbolj bal, pa mi ne delajo preglavic. Včasih sem po tekmi našel izgovor, da če ne bi tako zgubljal na spustih bi bil boljši. Tokrat ne. Peljem kot sem sposoben. Nekje na polovici kolesarskega dela ujamem še dva kolesarja. Eden mi priključi in mi sledi do cilja. Ne kaže pa posebnega navdušenja, da bi me zamenjal. Nič ne de. Bo vsaj boljši trening. Tam nekje 5km pred ciljem pa prideva do čudnega razpotja. Ne vem kam bi zavil. Zbega me rumena puščica, ki kaže v levo, logična smer pa bi bila naravnost. Tudi sovoznik ne ve kaj bi. Zato počakava naslednjega, ki se mu zdi da bi bilo bolje iti naravnost. In pač gremo. Vseeno, dokler ne vidim naslednjih redarjev ob cesti, vozim malce bolj rezervirano. Za vsak slučaj, če bo treba obrniti. Potem pa spet na polno. Zopet naju čaka vzpon, potem pa samo še spust proti Čatežu.

20140920_125238

Druga tranzicija je katastrofalna. Najprej težave z vezalkami, potem z zadnjo stegensko mišico in eden slabših časov. Potem pa samo še enkrat tek po travniku, nekaj ravnine in cilj je tu.  Kmalu za menoj prileti še Ivo. Tudi dober rezultat. Sploh me je presenetil na kolesu in teku, še posebej glede na petkove napovedi.

S kolesom sem izredno zadovoljen, tranzicije so bile katastrofalne, s tekom pa tudi nisem zadovoljen. V celoti pa lepa tekma, še lepši vikend.

20140920_130731

Ivo Švrljuga   0:21:07     0:00:57    0:47:54  0:00:45  0:10:14    1:20:58

Edo Krnić        0:19:22    0:00:44    0:46:43  0:00:54  0:09:46   1:17:30

20140920_124220