Temperature so skoraj poletne, zato smo se odločili za zgodnji odhod. Prvič se nama je pridružil sosed Marko. Od kar smo v novi hiši, si izmenjujeva informacije o turni smuki, včasih skupaj prideva z iste ture, enkrat sva se celo srečala nekje v višavah. In tako sva se zmenila, da odideva skupaj. Na Križ, klasično pomladansko turo. Na avtocesti blizu Jesenic se spomnim, da sem pozabil palice. Kaj sedaj? Časa nimamo ravno na pretek. Razmišljamo. Nekdo predlaga, da bi si palice naredil iz vej. Drugih idej ne slišim. Napenjam celici, ki sta že budni, Marko pa vozi naprej. Potem pa me prešine. Kot vrhunski plesalec komaj čakam sindikalne zabave. Tam lahko plešem po mili volji, tudi soplesalk je po treh kozarcih vrh glave. In tako se spomnim na sodelavko, ki dela na prispevkih. Mislim, da mi je enkrat zatrdila, da boljšega plesalca flamenka še ni videla. Ampak ura še ni 6:00. Nimam druge izbire. Večkrat jo kličem. Zraven se sprašujemo, le kako lahko obstaja človek, ki navsezgodaj ne gleda na telefon. Ker se ne oglasi, gremo k njej domov. Prisežem, da tam še nisem bil. Pozvonimo. Če pride mož, bom pač malo zajecljal. Kaj pa mi preostane? Na srečo odpre gospa s prispevkov. Navdušena je. Sredi sanj ji pozvoni. V pižami odpre vrata, in kdo stoji spredaj? Kralj flamenka. Življenje je čudovito.
Nove tehnomat palice
Iz Vrat krenemo v polni bojni opremi. Uroš zavoljo nestrinjanja z odločitvijo, da v pravi turni smuk paše tudi dolga hoja do prvega snega, spušča čudne zvoke. Do višine 1400 metrov hodimo v supergah. Potem pa na smuči. Marko. Midva pa le v pancerje. Prva grapa je malenkost strmejša, tudi trdo je še, zato sva hitrejša peš. Tudi Marko, kljub temu, da ima srenače, za nekaj metrov sname smuči.
Tukaj resnično ni potreben poseben opis poti. Hodi se ob Stenarju, dokler se ne zaletiš v Križ. Potem pa desno, na rob Kriške stene. Čeprav je sonce že izredno močno, pa je orjaški Stenar močnejši. Sonce se tu ne prebije do poznega popoldneva. Zopet se oblečemo, pobočje je popolnoma trdo. Čeprav imam srenače, se mi zdi lažje da dam smuči zopet na nahrbtnik. Tudi Uroš je podobnega mnenja.
Sledi meni najlepši del. Položna hoja do stičišča med Križom in Dovškim Gamsovcem. Na drugi strani pa Razor. Ki je včeraj skoraj postal Prisank. Z Urošem sva namreč videla Ajdovsko deklico. Ki ne more biti drugje kot na Prisanka. Ko danes razmišljam o tem v naslonjaču, s pipo v ustih, se temu lahko samo smejim. Če bi že videl deklico s kakega vrha, bi morali stati na grebenu Mojstrovk. Ampak, v gorah je druga energija.
Ajdovska deklica, dobro vidna nasproti nas
V počasnem, pogovornem tempu nadaljujemo do Bovških vrtac. Razgledi tu so fantastični. Uživamo. Tu tudi pustimo smuči, saj nas čaka še kratek vzpon na Križ. Opremimo se s cepinom, nahrbtnike pustimo na sedlu.
Tu nas čaka tudi najtežji del na sicer ne preveč zahtevni turi. Kratka prečka, kjer je potrebna previdnost. Še nekaj metrov in najvišja točka današnjega dne. 2410 metrov visoki Križ.
Počasi sestopimo, nato pa v miru, prvič danes, naredimo daljši odmor. Če ne bi pihal veter, bi bil počitek še daljši, tako pa nas začne zebsti in ne preostane nam drugega kot odsmučati navzdol.
Uroš in Marko sta mišljenja, da bi morali začeti s smuko vsaj nekaj ur prej. Sam se ne strinjam. Sneg v dolini pod Stenarjam je bil še sedaj čisto trd. Spust z roba Kriške stene pa po res mogoče za centimeter preveč odjenjanim snegom. Ampak vseeno smo vriskali, zarezali smučino po nedotaknjenem. Mogoče bi bili pogoji lahko boljši v samo enem delu, že čisto spodaj ampak potem bi bilo pa zgoraj ledeno. Skratka, vrhunska smuka.
Na koncu nas čaka še najlepši del. Sestop v supergah, v poletni pripeki. Ampak to spada v turni spust s Križa. Ne gre drugače. In kdor to sprejme, mu Križ ostane v prelepem spominu.



















