Poročilo Runcajza IM Celovec 2015

Friday , 21, August 2015 Comments Off on Poročilo Runcajza IM Celovec 2015

Zanimiv pogled Runcajza na letošnji Ironman v Celovcu

Tretjič se odpravim na obalo jezera v Celovcu, na start svojega tretjega Iromnana. Luksuz avtodoma in oblačenje neoprena “doma”, a le lučaj od obale ter ležeren (Buzz bi mi očital: važič!) sprehod med rookiji in plavanje v jutranji topli jezerski vodi me povsem pomirita. Ne slišim več napovedovalca, ne poslušam duhovnika in njegovega žebranja, odplavam vse do pomola s profiji in iz VIP lože prav pod pomolom gledam njihov skok ter občudujem borbo v prvih metih. A uro nazaj je bilo povsem drugače….

Zbudil sem se v lep, idealen dan, v zraku je bilo tisto neizrečeno vznemirjenje, a urnik je že utečen, oblečem pripravljene stvari, mirno, počasi, kot bi si hotel dopovedati, da sem že rutiner. Res, tiste prve, nikoli ponovljive vznemirjenosti ni več. Kava, vroča in poživljajoča, pa dve kajzerci z marmelado me povsem zbudita, vzamem pripravljen bidon in se odpravim s kolesom, tlačilka v pasji košari, jaz pa v Croksih malo napumpat kolo. Deset minut kasneje dela neka druga pumpa, puls imam prek 140 in begam levo desno ter kričim v treh jezikih, da mojih vreč ni!!! Tam, kjer bi morali biti, sta prazna kavlja, tudi sosednja, aaaarghh! Norim, iščem prostovoljca in tudi mladeniču prostovoljcu uspem hitro preseči laktatni prag. Nisem edini, še en sosed preklinja. Kje je security, kje marshall, da se zmenim za rezervno čelado in stare superge, bluzim in bledem. Potem se mali spomni in pokliče malo bolj izkušenega, dvajsetletnika, tudi on bi mi lahko bil sin. Prijazno in mirno me prime za roko in pogleda mojo zapestnico: Sir, it is 2, not 0. Verjetno konkuriram Mr Beanu s svojim neumnim obrazom. Svetamarijapomagalka, daj en Himmelsfahrt, vnebovzetje, da izginem s te scene. Buzz nemo bolšči, sramota je popolna. Hitro počekiram vreči in preverim pritisk v zračnicah ter se poskušam narediti kar se da nevidnega in… izginiti. Na poti nazaj me zebe, prešvican sem kot po uri teka. Faaak, koliko glikogena je šlo? Spomnim se Kaya, ko je na briefingu ponovil svojo staro tezo in svarilo: It has been scientifically proven, that you, Ironmen (kje so pa women?) are incredibly intelligent individuals….until you put your lycras on. Yessssss, ti si pa scientific evidence, mi pove Buzz.

Voda me pomiri, globoki vdihi in počasni izdihi, z jezerom sva velika prijatelja. Včasih sem se vode bal, danes uživam v njenem objemu. Povsem se uspem pomiriti in osredotočiti. Progo spet začutim kot navidezno črto in komaj čakam na štart. Ko se naš val požene v vodo, nisem več zadaj, pozorno si ogledam sosede in bolj po občutku kot s premislekom sledim masi ter si najdem prostor. Voda me objame, roke grabijo, osredotočim se na zamah in vdih, ostalo pustim za kasneje. Občutim olajšanje, da sem končno začel, a pritisk pričakovanj jasno čutim. Zdaj, ko je vse za menoj, ko ne mislim na nič drugega kot splet svojega telesa, elementov in neznanega časa pred menoj, še toliko bolj. Prvič je bila maksima priti do cilja, prehiteti sonce nad Dobračem. Drugič spustiti se pod mejo 12 ur. Danes, na lanskem prav dobrem času in koncu nekajmesečne poti priprav, plezanja iz brezna zime in spoznanju, kaj je bostonstrong, kako sem hvaležen, da lahko živim in delam kar in kakor pač, stojim pred visokim zidom. Hlastanje za neprestanim izboljšanjem dobi obliko številk in težo mlinskega kamna. Poslušam svoj metronom, v vodi ne morem leteti na instrumente. Vem, da nas bodo prehitele prve roza orke, ženske iz naslednjega vala in rad bi prišel do prvega obrata pred njimi. Pozorno ogledujem sosednje plavalce in, ko sem dovolj vplavan, si izberem enega ter se mu prilepim v zavetrje. Hehe, drafting…. Potem, dolgo potem, ko se povsem zasanjam v ritem, se naenkrat začne prerivanje z desne, wtf, pa že ena roza orka šiba mimo in v levo, hej!? Saj sem že pri prvi boji, wau, to me spodbudi in rozike me ne motijo več. Zaveterje v gneči ob boji izgubim, a se bolj posvetim orientaciji ter obhodu druge boje ter potem pazim, da se držim kar se da levo in se izogmem jadrnicam. Spet najdem rumenohlačega, kot sem poimenoval svojega predplavalca in lepo, prav udobno s kančkom strahu, da je mogoče prepočasi, plavam k Lorettu. Vhod v Lendkanal je tak, kot vedno, blaten, črn mulj se dviga z dna, sosedje mlatijo, dohitel sem zelence iz vala pred nami. Začne se kaos. Nekako si izborim prostor, a moram plavati tudi na silo, menjavati ritem in iskati prostor. Omagujoči zelenoglavci so najnevarnejši, mlatijo okoli sebe. Nekaj deset metrov v kanalu naletim na enega, ki plava žabo, glavo steguje kot žirafa, a noge ima močne in dobim najprej udarec v dlan, potem v ličnico, od bolečine zastokam, ust ne morem več zapreti. Spet udarec, tokrat mi zbije očala. Faaaak, ustavim se, popravim očala, v smrtnem strahu, da me povozijo prvi sivoglavci iz zadnjega vala. Zaplavam v sredino toka teles, upajoč, da sem se jih znebil. Spet z leve gomazi ena zelena žaba, ta kruza v desno, k meni, dvakrat se odrinem od njega, nekaj sekund je mir, potem pa kot torpedo spremeni smer, dobim udarec, dva direktno v glavo in ramo. Ponorim. F..ck off, se zaderem, stoje v plitvi vodi kanala. In ga odrinem. Sploh ne trza, še maha vame. Dost mam! Potunkam ga (mea culpa, mea maxima culpa, ampak kar je preveč je preveč…..), enkrat, dvakrat. Potem izginem v pisani jati plavalcev. Ličnica boli, dihanje še dolgo zatem umirjam, malo me je sram, malo me tudi skrbi, za množico na bregu je bil vaterpolski vložek zelo jasno viden in slišen, da me ne bi dsq? Popularnost na You Tubu mi ne bi nič kaj prijala. Do konca uspem lepo plavati, moralo pa mi dvigneta dva belokapa iz ta hitrega vala, ki ju prehitim, torej za več kot dvajset minut. Plavam lepo prav do izhoda, ne brodim po vodi kot zablodeli medvedi okoli mene in se ravno prav pomirjen, ravno prav utrujen in spočit, ravno prav nabrušen poženem po preprogi. Seveda ne morem brez pogleda na uro, yessss, kljub pretepu sem končno šel pod uro dvajset! A notranji glas Buzz mi že med tekom v menjalca nabija slabo vest: a veš, da si gotovo izgubil minuto s tistim prerivanjem, butl stari… Minuta, več kot pol kilometra na kolesu!

Tek po preprogi v špalirju navijačev in olajšanje, ko med tekom hitro slačim neopren, me takoj spravita v racing mode, mišice so odklenjene, pljuča globoko dihajo. Vetrc me hladi, vse je lepo. Menjam hitro, čeprav spet zadriftam k napačnim vrečam….., neopren prav bliskovito slečem z rolado v ustih, na glasno presenečenje sosedov v šotoru, sekundo počasneje kot lani, a veliko bolj poskočno tečem do črte in se poženem na kolo. Zdaj: all systems go. Ta občutek hitrosti in moči na kolesu me vedno navduši. Ja, bo treba z vsemi, rdečimi in sivimi celicami, lani sem popravil kolo za dobre pol ure in letos nikakor, nikakor ne smem iti počasneje. A taktika danes je drugačna: izbojšanje v vsaki disciplini, da, a pravi napad si želim na koncu, na teku, tam mislim, da je rezerv največ. Torej: agresivno, a z glavo. Zato se tudi ne zaženem tako močno kot lani, zlagoma stopnjujem tempo, saj drugače tudi ne gre. Gneča je velika, marshalov je bistveno več, kot lani in res težijo, saj je prav. Do Vrbe sem prav lepo ogret, vzamem še eno plastenko pijače, prvi gel, potem pa vzdihnem in se pripravim na napad, ki bo dejansko pokazal, v kakšni formi sem: trije klančki, potem ob avtocesti ravnina in prvič do Egga pri Paškem jezeru. Povprečne hitrost je lepo nad 32 in raste, ni me strah. Ne primerjam se več s sosedi, po treh letih sem dovolj samozavesten, da se zanesem na svoj ritem. Prvo strmino lepo zdelam, tudi ob avtocesti gre hitro, prek 40 skozi dva kilometra in vse je lepo. Tudi do Egga lepo ritmično v klanec, zdaj pa najbolj osovražen del proge: tisti skoraj klanec mimo Ledenic. Lepo gre, kolona se je raztegnila in draftbusterji na motorjih pazijo ter piskajo, da nam ohranijo strah v kosteh, ne nabijamo se v skupine in lažje je držati ritem. Veliko je prehitevanja, hehe, roza orke, smo se spet srečali…, pa zelenci…. vse pomaga in v dolino po dolgem spustu žvižga okoli čelade, drugi gel je prijel. Meljem, spomnim se vztrajnega rinjenja prek Newton Hills v Bostonu. Buzz me spomni: raje prihrani te spomine za tek… A kolo danes res lepo teče, strahu ni, tudi pod Ruppertibergom, lepo in agresivno ga zdelam, prehitevam in se veselim spusta dol v Celovec. Občutek in povprečna hitrost povesta, da sem na dobri poti, še bolje kot lani, a misli na tek, misli! V drugi krog vstopim sproščen, a osredotočen na rezultat. Kakor mi je na obratu všeč cirkus tekme, hrup, glasba in predvsem sekunda izmenjanih pogledov z navijačema, tako vem, da mi bo mir ob jezeru, prazna cesta in nevidni poltrak proge odprl pot do rezultata. Sklonjen nad aerobari, v enakomernem ritmu, v sweet spotu, kot med uravnoteženimi vektorji uživam v senci ob jezeru, predvsem pa v občutku suverenosti in moči. Vozimo v zelo razpotegneni koloni, ne menjavamo se, kot lani. Marshalli pri nas zaman iščejo žrtve za kartone. Na živce mi gre, ker me vseskozi opazuje eden od njih, a brez razloga. Da se mi ne vrača StPoelten? Na majski polovički sem nekje na tretjini proge naletel na Roberta. Robert je bil Tirolec, po dresu sodeč. Imel je lep bicikel, na katerem je očitno užival. Predvsem v tem, da se je res, ampka res šlepal, pravi wheelsucker. Prvič sem ga dohitel v zavetrju za švicarsko kolesarko, pomeni v zelooo širokem zaveterju. Prehitel sem ju, a v dolini Donave se je show ponovil še nekajkat, dvakrat se je vlekel tudi za menoj. Najprej sem ga ignoriral, potem sem malo gestikuliral, potem se ga še nahrulil. Nič. V StLorenznu, že na koncu ravnega dela, je bil nekaj deset metrov pred mednoj (in nekaj centimertov za predhodnikom), ko nas dohiti darftbuster, marshall na motorju. In gleda mene. Mene!? Demonstrativno buljim vanj, potem pa se spomnim Trojk, na Darka, Andreja in Dušana, ki so jim drugo mesto skoraj odnesli (v slovenščini imamo na srečo dvojino: sta odnesla) dva prevaranta, ki sta tretji čip prinesla v žepu…. Brez pomisleka se sloneč na aerobaru spet zazrem v draftbusterja, skozi temna stekla se spogledava, brez besed mu pokažem robocop gesto: z dvema prstoma najprej v moje oči, potem pa kazalec usmerim naprej, na Roberta. ·teka. Evo: milo za žajfo, to je za tri prijatelje in Trojke, Robert me ne zanima. Na vrhu klanca je Robert lahko lepo počival 6 minut. Goljufov res ne prenesem, organsko.

Buzz me od krmilnici spomni na gel, hej, zamujaš. Res je, zasanjal sem se, ko vdrugo priplezam do Egga, gre težje kot prvič, zgrešim plastenko v roki prostovoljca, moja šlamparija, gel gre težje po grlu, a sem še vedno brezskrben. Skozi Ledenice gre, a nabira se nek slab občutek, kot zmes dolgčasa in slabe vesti, predvsem pa padca koncentracije. Hiter in dolg spust do Roža še prikrije rastočo težavo. Končno mi na kratkem klancu pred Vrbo, ko mi kruli v želodcu, postane jasno, lačen sem! Cepec: hitro vzamem še gel, malo splakujem z izostarjem, na krmilnici pa spet bluzim, to se mi nikoli ne dogaja!? Celo ustaviti se moram, da se uredim, vzamem vodo, pa še eno, da med vožnjo sperem lepljivi gel. Kako neverjetno se iz majhnih fragmentov, niti ne dogodkov, zbere plaz in poruši ravnotežje! Prek klančkov do St Egydena pod Ruppertibergom se sestavljam, iščem ritem, od dihanja do kadence, zdaj se moram res vzeti v roke. Nezadovoljstvo uspem preliti v zbranost in motivacijo, v strmino se zaletim ravno prav nabrušen in jezen. Spet je vse v redu, tretji gel v pol ure je prijel, kadenca je visoka, moči dovolj, na vrhu pa suva Rock me Amadeus, whooooaahhhh po klancih dol proti Dravi se srečata Falco in odmev lanskega Major Toma. Zdaj sem v zadnjem dejanju kolesa, spremenil sem igro: s progo se bodeva in povprečje poskušam spraviti kar se da visoko, vsekakor nad lanskega. Desetinke rastejo, jaz pa spet uživam, v Celovec drvim 50 po vpadnici in smeji se mi! Do povprečja 32 sicer ne pridem, prej zagledam eksotični hotel, smeje se bližam menjavi, sezujem čevlje, se lepo spet s spomini na mariborsko dvorišče in naše igre zadnje metre peljem najprej v lastovki na levem pedalu, odskočim in pristanem z otrdelimi, a ne utrujenimi nogami prav na črto, Voila! âisto malo nad sedem ur sem že na progi, oba časa sem izboljšal in pripravljen sem na tek. Ne bojim se ga, želim si ga.

Nekaj rezervnih IQ enot bi ti pa prišlo prav, mi tri minute kasneje med hitrim obuvanjem preizkušene Kinvare navrže Buzz. Jasno, saj ima razlog za to: dvajset metrov po lepem sestopu s kolesa sem padel, kaj padel, pogrnil tako, da nisem vedel, kako bi se pobral. Glava je bila že na teku, kolo je imelo svojo idejo o smeri, jaz in noge pa nobene in čez nekaj sekund se vlekel roko izmed špic prvega kolesa, pobiral odpadle šprinterice, gele raztresene po preprogi in strahoma gledal nazaj, da me kdo ne pohodi. Hlastno pripnem čevlje nazaj na pedale, ker je clean transition, ne bi zdaj še dsq. Pograbim gele in jih bašem v žep, vlečem kolo, veriga se je snela, zabluzim v napačno vrsto in kolo enostavno nosim na rami do stojala…. Hitro se uspem urediti, morda mi je strah ob padcu pomagal, da sem pozabil na otrdele mišice in hitro sem na izhodu. Tečem ob navijačih, zelo se razveselim svojih, objamem ju, zdi semi, da kar sevam pozitivno energijo. Zdaj sem tam in tak kot sem načrtoval: progo spoštujem, vem, kje so pasti, vem, kje bo vroče, a želim si teči najbolje. Moči je dovolj.

Hitro pridem v ritem, lažje, kot prejšnja leta. Mimo hotelske terase in dol do kanala ter potem na kilerski mostiček, a letos mi ne moti ritma, tudi kvadricepsi ne trzajo. Morda pa me nosi tudi pogled na drug breg: tam lebdi, vsaj tako se zdi, Marino k svoji zmagi, kakšno veselje ga je pogledati! Tako pridem v zatohli, a prijazni, navijačev polni park. Naenkrat ni več vetra na kolesu, pri teku prek parkirišča žge sonce in me prižiga k tlom. Vse misli in energijo usmerim v ritem mišic, lovim ravnotežje, diham lepo na štiri korake in previden optimizem bi me preplavil, če se ne bi bal Krumpendorfa. Res sem tokrat zelo hitro našel ritmično sozvočje teka in dihanja. Na najbolj vročem delu, brez kančka sence stoji Rusinja v bikiniju z vodno pištolo v rokah in vrešči. Nasmejem se in poskusim: Davaj djevuška, čut čut vadički! Ne vem, kdo se je bolj nasmejal, dobil sem dozo, predvsem sprostitve. Malo, malo pa me je strah, ko se spomnim lanskega teka in zbadanja v utrujeni mišici, ko sem mimo tiste prve hiše, se sprostim. Zato previdno, a vedno bolj suvereno grabim naprej, čez plažo, pijem in se hladim na krmilnicah in potem sem na tistem odseku ob progi, kjer zrak stoji, sonce žge in majhen klanček dobi vlogo Kalvarije. Tam, na vrhu, ki ga sicer ne bi niti opazil, vem: dobro gre. Samo drži ritem. Spet sem nazaj v parku, vmes sem dvakrat srečal znane obraze, kdo je že to?, ah, lycra….IQ…., hvala za navijanje!! V parku moji trije, rad bi jim povedal, kako mi gre, kako lepo je videti samo naše napise na tlaku. Ura ne laže in ko lebdim v mesto ter okrog Lintverna nazaj vem: samo zdržati ta ritem. Pove, da gre lepo, ravno ugotavljam, da imam povprečje okoli lepih 5 in štirideset, ko mi sporoči: exercise finished, charge battery…. Faaaak! A hitro se pomirim, tako in tako je zdaj glavni ritem. Polovičko obrnem za sub 4, wau, torej to je to, zdaj samo zaključi! Valovim, hladim se, pijem, srečam Darka, ni ga težko prepoznati z njegovim lepim tekom, za hip še sam bolj popazim na korak, toliko me je naučil! V Kumpendorfu vzemam gel, topel jabolčni in pacast je, poplaknem ga, a malo se mi že dviguje. Potem me vleče znani refren: zadnjič danes, stisni. Radar vseskozi dela, zdaj se na obratu v Krumpedorfu malo sprostim in srečujem znane obraze ali bolje hrbte. Nekaj časa tečem za visokim Norvežanom, moja skupina, potem ga žal na krmilnici izgubim. V intervalih blazno hitrega teka, potem pa hoje, prepoznam znanca, bo šlo, itak, pravi. Ko sem nazaj v parku in grem, zadnjič v mesto, se začnem izgubljati v polzečem času in viskoznem prostoru, ni več rdeče niti na roki, računati se mi več ne da. Čutim, kako mi med trdnimi kamni polzi moč, topi se na vročem asfaltu, poskušam se zbrati. Ah, še en napis, Trapca team, go Daddy, ej ni ga dopinga kot ta, ravno na pravem mestu, zato me spet dvigne za nekaj minut. Spustim se še v tisto luknjo pred mestom, razpet sem med željo, da zmagam in obupno mehkobo, vročino, ki mehčata mišice, kosti in glavo. Kilometri letijo, a vedno manj se čutim. Stisni, zdrži! A na silo ne gre, še s seboj se ne morem boriti, rad bi potegnil hitreje, a tako mehak, kot sem, bolj valovim, nimam opore. Tečem s Špancem, brez besed, enak ritem, enak cilj, niti ne pogledava se. Ne ustavljam se, ne hodim, samo vedno bolj prazen sem, kot snežak na soncu…. Kot da izgubljam samega sebe, nekje v malih možganih je spomin na prvega, ko me je samo zavedanje enkratnosti med temi drevesi in vilami samo nosilo. Potem se zadnjič zberem: tečem od mostu do mostu, od ledu do vode, v park, ob zadnjih, glasnih dobrih željah, še nekaj besed z mojima, pomagajo kot adrenalin v žilo in že čutim zadnji kilometer. Takrat mlinskega kamna naenkrat ni več, še vetrc se zdi, je potegnil, mišice zatrdijo, rame se dvignejo, spet občutim veselje in zmorem nasmeh. Še zadnji cikcak, potem pa sem v deželi Evforiji! Čas me niti ne zanima več, vem, da sem spet boljši kot lani, nekje okoli 11:20, uživam v ritmu teka ob jezeru in potem, ko že vidim tribune in slišim vse te decibele čustev, sem povsem miren, breztežen, zadovoljen in lebdim po preprogi. Yesss, še sem strong, bostonstrong, spet sem boljši človek, kot sem bil zjutraj na štartu. Zaman gledam za navijači, poljubim prstan in se vzpnem pod obok, tokrat tiho in v sebi miren obstanem, roke visoko razprem, tu sem!

Dobim medaljo, se naslonim na ograjo in čakam, ne vem kaj. Pride race direktor, mi čestita, ooooo, lepo. Wie geht’s? OK, OK, odvrnem. You sure?, menja jezik. Ja, jaaaaa ganz gut, se poskusim čimbolj suvereno nasmejati. In se premaknem izven njegovega dosega. Uf, žejen, vroče, kje je tista cev od lani? Spet ograja. Pride prijazna gospa, samo smehlja se, jaz pa tudi. Prime me za roko in prijazno sprašuje, kako sem. Opla, pravi Buzz, showtime. Oh, ja, mir geht’s ganz gut. Super, nicht war? Grossartig (in kar je takih fraz), blebetam. Gospa doktorica ne odneha, skrbno me skeptično opazuje, jaz pa šarmiram po nemško, noge se mi res malo zapletajo, ampka tu je ograja, malo naprej pa Coca Cola in Erdinger alcoholfrei. Nekako jo uspem prepričati, da bo vse OK in da si bom hol’ mir ein Bier. Tuleči kombiji, ki imajo očitno danes redno linijo, se bodo peljali brez mene. Spravim se do pijače, voda izgine kot v Sahari, enkrat, dvakrat, pivo, prikazovala se mi je Coca Cola, a že vonj sladkobe deluje odbijajoče. Tudi drugega piva ne spravim več po grlu, nekaj časa sedim na stopnicah VIP lože in srebam pivo, čez mene se poljubljata Lisa Huttaler, druga je bila in njen prijatelj. Potem zberem voljo in se premaknem najprej na cesto, da bi našel svoja, a se hitro poberem v šotor, usedem na klop in bolščim v polmrak, začne se kviz: a bom pico ali sendvič. Bruah… Kakšnih pet minut se pogajam sam s seboj, ali bi vstal in šel po majico, vmes grem potem mimo štrudla, pa me kar odbije od stojnice. Uspe mi piti le vodo, pograbiti majico, potem pa počasi, zmagoslavno hodim proti kampu.

Vse je drugače, pa vseeno tako, kot v zadnjem kadru Slamnatih psov. Buzza vprašam: kam pa greva? Ne vem. Do infinity and beyond? Ja, drži, drugače ne gre.

Ure kasneje, po objemih svojih in čestitkah, potem, ko sperem s sebe vse tekočine dneva, sedimo v toplem večeru, z Darkom sva oddelala vsak svoje poglavje na poti. Velik dan je bil, mnogo spoznanj, samo izreči jih je težko. Danes, mesec dni po tekmi vem, kje sem bil močan in kje me je zmanjkalo. Izboljšal sem vse discipline, taktično izvedel tekmo po načrtu, največ sem pridobil na teku. Vem pa tudi, kje sem se približal meji, pa je nisem uspel preseči, kje sem bil pred vrati, pa jih na tistem 30 km nisem odprl, nisem več zmogel. Izkusil sem, kako gre 11:20, slutim kako gre pod 11. Dva tedna po tekmi me prijazni prsti medtem, ko jaz delam v tem drugem svetu, šest sekund čez 10. uro prijavijo na Challange Roth.

Nekaj dni zatem se spomnim manjkajočih Keyevih IQ točk, ko v poletni vročini nažigam intervale na tisti ravnici med Porto Polom in Filitoso ali ko grabim v kanec na Sarra di Faro. Tudi, ko se šepaje vračam z razboleno mišico ali gledam sončni vzhod skozi zarosena plavalna očala v objemu tople vode Valinškega zaliva. Nova doza bo konec avgusta v Zell am Seeju, pa septembra v Puli. Potem pa naprej, a ne Buzz, beyond infinity.

Runcajz

 

POROČILO 2014

POROČILO 2013