Mangart

Sem si domišljal, da bo Petra pozabila na najin dogovor, da greva vsak teden v hribe. Pa ni. Ob 5 uri zjutraj je stala nad mano že oblečena. S cepinom v roki. Ni šale. Pa saj je, revce, ne bi tako matral. Pa nimam nikogar od prijateljev za take vrste druženj. Na žalost. Petrino. Saj v kakšne bližnje vršace me že zanese. Da bi se pa vozil 2 uri, pa potem sam hodil še vsaj toliko časa, pa zaenkrat ne bo šlo. Tako poskušam zbrati hribe, kjer se kaj vidi, je pogojno lepo, ne pretežko. Pa da Petra še ni bila tam. Mangart je bil tokratni izbranec. Načrt po slovenski navgor, italijanski navzdol. Pri Alešu si sposodim varovalni komplet za mater mojih otrok. Pa me že takoj začne čisto malo črvičiti. Je prav, da jo že po nekaj turah peljem na zelo zahtevno zavarovano pot? Kjer za nameček sploh še nisem bil. Vem, da s Triglavom ni imela čisto nobenih težav, da bolj kot v hoji po raznih stezicah uživa v plezanju. Zopet preberem vse, odločitev pa bo počakala do zadnjega možnega trenutka. Kolo je tudi tokrat z menoj, vendar že takoj povem, da grem z njim nazaj. Navzgor ne. Z Mangartom je povezana mogoče celo prva izmed mojih malenkost ”nenormalnih” izletov. Z Alešom in Ivotom smo dolgo nazaj s kolesom prišli do Mangartskega sedla. Takrat še brez kondicije popolnoma izmučeni. Aleš, kot najbolj alpinistično izurjen med nami laiki, je na vsak način hotel na vrh po slovenski smeri. Pa sva ga na srečo preglasovala. Že italijanska ni bila takrat tako nedolžna. Skratka, fantastičen spomin. Vse to mi roji po glavi, ko se počasi vzpenjavi proti točki, kjer se bo potrebno odločiti. Če bi v Petri videl najmanjši dvom, bi z veseljem zavil po italijanski. Pa ga ni. Trdno je odločena, da bi šla krožno pot. Sam pa sem pristaš taktike, da če vsaj malo kolebaš, izbereš lažjo varianto. In tako je tudi tokrat. Petra ni preveč navdušena ampak popusti. Logično, da ker je italijanska precej lažja, je tukaj tudi več ljudi. Preveč. Zato takoj, ko vidim, da se začnejo jeklenice, s Petro zavijeva po svoje in potem lepo nadaljujeva sama. Skala je odlična, oprimkov ogromno in Petra je potolažena. Na melišču se vključiva v gost promet in počasi stopicava proti vrhu. Sledi zaslužena malica, nekaj slikanja, potem pa že vrnitev. Doma naju čakajo lačna usta.

 

DSC_9392

DSC_9398

DSC_9399

DSC_9409

DSC_9415

DSC_9422

DSC_9429

DSC_9430

DSC_9447

DSC_9448

DSC_9455

DSC_9466

DSC_9470