Slemenova špica, Nad Šitom glava

Zadnjih nekaj dni morja je Petra tarnala kako jo  ščemi v nogah. Točneje, v tistih tetivah pod koleni. To so tiste mišice, ki jih uporablja za hojo navkreber. Takoj sem vedel kam Petra moli taco. Potrebno bo iti v hribi. Dan po morju? Se ji je zmešalo? Nekaj me sili na kreg, potem pa trezno ugotovim, da če je bila 14 dni zaradi mene na plaži, pa sam tudi lahko potrpim en dan v gorah. Kot ponavadi mečeva kocko in ta pade na Malo Mojstrovko. S seboj vzamem kolo. Pa potem najdem nekaj pripravnih izgovorov. In kolo ostane v avtu. Kot vedno pozneje ugotovim, da če si kam želim, ni nobene ovire, če pa si ne, pa te ovire postanejo še višje. Skratka, ni se mi dalo. Pika. Res, da sva prišla z okoli 35 stopinj  na slabih 10, ampak moja eskimka je bila definitivno bolj oblečena kot mi pozimi.

DSC_9247Ker ima tudi peristaltične težave, me vedno manj vleče na Malo Mojstrovko. Ponudim ji Slemenovo špico, pa potem Nad Šitom glavo, od tam pa greva lahko še na Mojstrovko. Na podlagi več kot 20 letnih izkušenj vem, da bova lahko zadovoljna že s Slemenovo špico. Sam še nisem bil na njej. Sem pa slišal mnogo lepih stvari o njej in o pogledu na Jalovec, ki mi je osebno najlepša slovenska gora. Poleg Šmarjetne gore.

DSC_9364

Izredno počasi se vzpenjava proti prevalu Vratca. Sam se skušam čimbolj naužiti prelepih pogledov, Petra pa ima ogromno dela z oblačenjem in slačenjem. Nikakor ne najde potrebne notranje temperature. Od odcepa za Hanzovo pot na Malo Mojstrovko je zame vse novo. Vidim, da gre še ena pot pod Mojstrovko pa vse do Slemenove špice, kar bova, če se ne bo kje prekinila, uporabila za nazaj. Kar prekmalu sva na najinem današnjem cilju. Ker se nama nikamor ne mudi, razgrneva bivak vrečo in uživava. Lahko rečem, da oba. Sploh pogled na Javornik, kot ga poimenuje naša je prečudovit.

DSC_9258

Jalovec na več, skoraj identičnih slikah, vendar, pesniška svoboda

DSC_9276

DSC_9281

DSC_9296

DSC_9313

DSC_9340

Kot že rečeno se nazaj vračava po drugi poti. Petro prepričujem, da skočiva še Nad šitom glavo, pa kaže podobno navdušenje kot sam za Emporium.

DSC_9342

Slemenova špica

DSC_9353

Petra počaka na prevalu Vratca, jaz pa grem še Nad Šitom glavo. Vsaj tako mislim do vrnitve domov. Ko si kot ponavadi na spletu ogledujem prehojeno pot. In na nobeni sliki od Šitne glave ne najdem podobnosti z mojim vrhom. Potem si preberem še vzpon, pa prav tako ni enak. Daljnega leta 1960 sva z Alešem smučala s Šitne glave. Vsaj tako sva mislila, pa nisem več prepričan. Šele Uroš mi kasneje pošlje sliko, kjer se vidi da sem bil pravzaprav na Prednjem Robičju. Pot z Vratc je na začetku dobro vidna. Potem se sicer malo zgubi v gostem ruševju, ampak če se dobro pogleda ni posebnega problema. Vrh je dober razglednik. Navzdol pa je bila druga pesem. Nikakor nisem zadel prave poti. In kar naenkrat sem končal v ruševju. Ker mi je orientacija med najslabšimi lastnostmi, sem namesto v levo, hodil proti desni. Ruševje pa je bilo vedno gostejše. Nekako 50 metrov pod Petro, glede na moje višince, zagledam mojega rešitelja. Ker se slabo sliši, si pomagava z rokami. Petra trdi, da mi je kazala v levo, sam pa v desno. In tja sem tudi šel. Spustil sem se še nekih 20 metrov, potem pa prišel do skal in dalje nisem upal. Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem nazaj. Navzgor je šlo težje. Definitivno. Vrnil sem se do grebena. Tam sem tudi spoznal napako. Prehitro sem zavil desno z njega navzdol. Hitro sem zopet pri Petri, kjer ugotovim, da je v njenem srcu še vedno prostor zame. Za nagrado jo peljem na kosilo. Sicer plača ona, ampak pustimo malenkosti. Ker je bil tudi njej všeč izlet, mi je v trenutkih slabosti obljubila, da bova hodila v hribe vsak teden do oktobra. Razen mogoče naslednjega, potem imamo valeto, nato rojstni dan od brata od tetinega bratranca…

Prednje Robičje

DSC_9366

Šitna glava, Mojstrovka

DSC_9370