Naredi ali molči

Ukraden citat iz meni najljubše knjige. Mark tega sigurno ne bere, upam pa da ne tudi Marko, ki pozna Marka. Ker, če bi, potem bi Marko lahko povedal Marku, da sem mu ukradel citat in bi Mark…

Šest oseb, ki je meni najbližjih ve, da moje odločitve večinoma niso plod nekega empiričnega raziskovanja, ampak določen trenutek. Ki pride in gre. Včasih niti nimam vpliva. Še preden se razumsko zavem, je pizdarija že narejena. Zato odločitve tudi niso vedno pravilne, ampak so moje. Vsaj toliko sem popustil, da po določenem času priznam, da mogoče res nisem ravnal prav in se vrnem nazaj. Nekaj mesecev nazaj sem se trdo odločil, da ne pišem več. Dost! Poln kurac imam! Definitivno do te točke občasno pride večina blogerjev. Nisem čisto prepričan, da sem bloger, ampak boljše besede trenutno ne najdem. Ne bi sedaj razpredal o razlogih. Gredo pa v smer, ali ni to moje pisanje samo lasten ego. Pika na i pa so bili maili popolnih neznancev, seveda z neznanih poštnih računov, ki me sploh ne poznajo ali pa me, in je vse skupaj potem še slabše. Pisati sem začel, ker rad pišem. Objavljati sem začel, ker sem vedno prebral vse kar se tiče hribov in triatlona, ter z njim povezanih športov. In čeprav nimam uspehov na nobenem izmed teh področij, sem se odločil objavljati. Prav tako se tudi zavedam, da tole pisanje tudi ni plod literarnega presežka. Ampak saj nikogar ne silim da klikne na stran. Pojdi v knjižnico, beri Puškina, Konsalika, Pahorja,… drugih ne poznam. Ali ne. Pojdi, kamor se ti pojde.

Tole naj bere kdor želi. In če vsaj enega prepričam, da gre v naravo na kakršenkoli način in naredi nekaj dobrega, sem naredil svoje. In v zadnjih desetih letih sem na pot, ki ni nujno dobra, je pa pot, spravil veliko ljudi. Tudi s pisanjem. Mnogo družin pospremil na izlet. Kar tudi ni nič napačnega. Sem pa trdno odločen, da si branosti ne bom povečeval na družabnih omrežjih. Ker v bistvu to ni moj namen. Pa nimam nič proti oglaševanju, ampak moja miselnost je pač drugačna. Če se že sam trudim, da nekaj napišem, se bo tudi bralec potrudil in kliknil na to stran. Ali pa ne. Ne bom pa nikogar posiljeval na družabnih medijih.

Seveda sem vseskozi v tem obdobju neobjavljanja pisal o vsem tistem, kar mi je padlo na pamet. V bistvu še več, ker kakor koli sem iskren, sem vedno pazil, da nisem nikogar užalil razen najdražjih. In sebe.  Prav tako se zavedam, da čisto vsega kar si mislim o kom res ne morem zapisati. Zato je pre (mnogo) pisanj neobjavljenih. In tako so minevali meseci…

Odhod (foto Marko Prezelj)

e4

EGO

Po pravici povedano ne poznam povsem točne definicije ega, vendar sem prepričan, da ga boste zasledili v naslednjih vrsticah. Če ne, potem moram obvezno po slovar slovenskega knjižnega jezika, mislim da je avtor Vuk Stefanović Karadžić.

Bilo je prejšnjo soboto. Dan pred nedeljo. Zna biti, da dan po petku. Recimo. Nova tribuna kranjskega nogometnega velikana. Megleno. Šmarjetna v soncu. Ob meni Petra. Recimo. Spremljava nek nov šport. Kolesarji se trudijo z nošnjo svojih koles po stopnicah. Kako se temu reče ne vem, sigurno pa ni kolesarstvo. K meni stopi, recimo mu znanec. Videl ga nisem sigurno 10 let, zdi se mi da gre pravilna številka proti 15. Mlajši človek. Kakih 5 let starejši od mene. In me vpraša zakaj ne pišem več. Vedno, ko sem v takih situacijah, začnem nekaj momljati. Temu se reče neprijetna situacija. Ali izmotavanje po mojem očetu. V glavnem nekaj pojasnjujem čeprav vem, da nič ne povem. Pa mi reče, da nisem objavil od 9. septembra.

”Me zajebava ta tip?” Sploh ni vedel, da me bo srečal, pa mi maha pred očmi s tem datumom. Debato končno zapeljem  v mirne vode, stran od Turčije. A mi potem ne da miru. Komaj čakam, da pridem domov. Takoj bi rad pogledal na blog, kdaj sem zadnjič objavil kakšno nebulozo.

”Ne me j….!” 9. septembra. Ne bom lagal, kar milo se mi stori tam okoli srca. Mogoče bi ga celo objel, če bi bil zraven. Na poti domov, sem se trdno odločil, da če bo datum pravi začnem objavljati. Ali je to ego? Ali kaj drugega? Boli me. Še več, objavil bom vseh 25 prispevkov, ki sem jih pacal tam od septembra pa do danes.

Ampak, ker moram pa nekaj narediti tudi na sebi, in ker do sedaj nisem bil vajen spreminjati odločitev, naj bo zaenkrat tako, da starih ne objavim. Bom pa pisal in objavljal naprej, dokler me ne bo zopet zmotila kakšna neumnost.

 prihod (foto Marko Prezelj)

e2