To sedlo bi bilo lahko v sorodu z Zelenico. Mogoče tudi sta. Oba sta obrnjena v isto smer, približno iste konfiguracije. Le da je Hajnževo sedlo sigurno starejši brat, z malce čudnim imenom za moškega. To pa zato, ker je vzpon daljši, bolj izpostavljen plazovom. O lepoti pa ne bi, ker ni pogojena s starostjo.
Startamo zgodaj. Pri tisti uti na levem ovinku pod Ljubeljem. Tokrat prvič letos opremljeni s cepinom, derezami. Mika nas Košutica, ampak še ne vemo, da bo pri tem tudi ostalo. Kot običajno, je tudi tokrat Uroš prvič tu. Pa to ne bi bilo nič nenavadnega. Je pač ljubljanski, mestni fant, ki ima ljubljanski grad za Vrtačo, Stol, Triglav, Grossglockner… Gre pač tokrat gor, da se nabere primerljivo število višinskih metrov. Malce nenavadno je, da naju tako kot vedno prepričuje, da njegova ura sigurno pozna pot bolje kot midva z Markom, ki sva bila tu že tolikokrat. Seveda se ne dava. Ker pa imam enkrat letno dan, ko tudi nekaj priznam, se mu na tem mestu opravičujem. Če bi izbrala njegovo pot, v današnjem primeru letno pot na Planino Korošico, bi bili sedaj že doma, ne pa, da še vedno gazimo proti Hajnževem sedlu.
Pričakovali smo nekaj novega snega. Pa ga je bilo le mogoče centimeter ali dva. Ugotavljamo, da ravno dovolj, da lahko nemotoma hodimo. Navzdol pa sigurno ne bo šlo do avta. Začetek poteka po letni poti. V okljukah. Če je snega več se da krajšati. Tokrat ne. Kljub temu, da so na tej strani razmere bolj kot ne borne, pa je ostankov plazov kar veliko. Nekaj prav gromozanskih. Čeprav je potrebno biti pazljiv tudi na Zelenici, se mi vseeno tam zdi bolj varno. Tukaj kar nekaj plazov prečka našo pot. Preveč, da bi šel večkrat tu.
Obetali smo si vsaj en sončni žarek. Pa ne bo nič. Vseskozi hodimo v megli. Težko povem kje, saj se ni nič videlo, ampak na primernem mestu skrenemo z letne poti in do vrha nadaljujemo ob grebenu Zajmenove peči – Veliki vrh. Podlaga je danes izredno neprijazna do nas. Spodaj ledeno, zgoraj pa okoli 10 centimetrov napihanega. Vseskozi zdrsava. Poskusimo s srenači, pa ni nič lažje. Potiho, da me ne sliši, se večkrat opravičim Urošu. Prepričan sem, da bi bila letna pot boljša izbira. Upam, da ne zve tega. Le kdo ga bo ustavil naslednji teden, ko bo glede na uro hotel, da na Klek startamo v Bohinju.
Nekajkrat se vsaj toliko razjasni, da vidimo sedlo. Razmere pa še vedno od napihanega, do klože, pa ledu. Po trdem gre še najbolje, drugje korak gor, dva dol. Najbolje pri tem je, da kljub nenehnemu stokanju uživamo. Vseeno vodilna kadra na vrhu ocenita, da smo za danes zaključili. Sam vmes ugotovim, da iphone ni izdelan za nižje temperature. Kljub polni bateriji po nekaj slikah ugasne. Obenem pa tudi moja roka. Le kdo je v mednarodno resolucijo zapisal, da s telefonom lahko ravnaš samo brez rokavic? V trenutku se mi zanohta. Pridemo do zaključka, da danes smo vsaj priča zimi. Tisti pravi.
Smuka navzdol. Vrhnji del kloža. Ta del mi je bil vedno tak neokusen, nevaren. In tudi danes je tako. Potem pa postane vse skupaj bolj okusno. Nekaj plazov je fantastično smučljivih. Če bi bilo snega več bi bil tudi občutek malenkost boljši. Tako pa vsaj 200 višincev, ki bi bili v boljših razmerah smučljivi, prevozimo, prehodimo, preštamfamo,…. po cesti. Čeprav damo trikrat za nekaj metrov smuči tudi dol, pa pripeljemo vse do avta. Kar na vzponu nisem pričakoval. Tura kot vedno super. Moj zapis iz prejšnjega tedna pa je tudi obrodil sadove. Na vrhu Hajnževega sedla sta mi Uroš in Marko ponudila, da malo poležim. Da ne bom več težil. Res sem jima hvaležen, ampak nekateri imamo doma ženo, otroke. Potrebno je iti v trgovino, pa pospraviti po hiši, skuhati, oprati, speglati, pobrisati prah, pa potem najdražjo peljati na sprehod, ji skuhati kavo.





