PST je kratica za Pot spominov in tovarištva. Ali Pot ob žici. 32.5 km dolga pot okoli Ljubljane. Speljana po trasi bodeče žice, ki je omejevala Ljubljano med leti 1942 in 1945. Ob poti sta 102 spominska kamna. Tam, kjer pot sekajo mestne vpadnice stoji 6 spomenikov. Posajenih je 88 dreves. V spomin na Tita, ki je živel 88 let.
Z Ivotom sva imela marca zanimivo stavo. Vsak dan je bilo potrebno preteči minimalno 4 km. Sam sem si zadal, da morajo biti vsi teki s tempom pod 5:00 min/km. Zgledalo je povsem enostavno, pa ni tako. Kilometraža seveda ni noben problem. Večje težave predstavlja podatek, da je potrebno teči tudi, če greš prej smučat, kolesarit, si bolan, mogoče pijan. Plus hitro. Sam na treningih nisem tekel s tako hitrostjo niti takrat, ko sem bil precej boljši kot sedaj. Je bilo pa po dolgem času zanimivo, ker sva se obvezno vsaj nekajkrat na dan slišala, uživala kadar je eden opravil nalogo pred drugim, običajno Ivo pred mano, ogromno je bilo zbadanja. Potrebno je bilo ogromno samodiscipline. Predvsem do samega sebe. Ivo bo že povedal zase kdaj je bilo najtežje, sam pa sem šel enkrat teči med službo. Ni šlo drugače. Tekel sem na vseh mogočih krajih, ob vseh čudnih urah. Potem, že omenjeno v prejšnjem postu, sva tekla po splitskem pristanišču. Za večino seveda neumnost, zase pa upam, da bom ostal neumen do smrti.
Za zaključek sem predlagal tek po PST-ju. Zadnji dan najine stave. Pridružil se nama je še Blaž. Ki je najprej mislil, da bomo tekli samo 20km. Pa se ni nič pritoževal. Je iz pravega testa. Kljub majhni letošnji kilometrini se je pogumno držal do konca.
Seveda smer, start izbereš po mili volji. Neuradno naj bi se teklo v obratni smeri urinega kazalca. Mi smo izbrali smer urinega kazalca. To pa zavoljo Golovca. Edinega resnega vzpona, ki smo ga želeli opraviti na začetku, še spočiti. Na poti je postavljeno nekaj pip:
- pipa na pokopališču Žale
- pitnik pri vojašnici
- pitnik pri Litijski cesti
- izvir pod Golovcem
- potok v Londonu
- pitnik v Murglah
- pitnik na Viču pred Tržaško cesto
- pipa na pokopališču Vič
- pitnik na Brdu
- pitnik ob Koseškem bajerju
- pipa na Koseški tržnici
- pipa ob vrtovih nasproti Statističnega urada RS na križišču Litostrojske ceste in ulice Alme Sodnik
Vmes je še nekaj bencinskih postaj. Brali smo, da so pipe zaradi mraza še nedelujoče. Zato nam je Uroš na tri mesta postavil vodo. Pozneje smo ugotovili, da so vsaj tri pipe (toliko smo jih probali) delale. Prav tako smo zvedeli, da je pot slabo označena. Zato sem si naložil Gps podatke na uro in telefon. Kljub temu, in da sta Blaž in Ivo Ljubljančana, ki že celo kariero tečeta po naši prestolnici, pa smo imeli vseeno ogromno težav, da smo prišli okoli. Ogromno ustavljanja, usklajevanja je bilo potrebnega. Žalostno pa je, da je oznak na poti ogromno. Ne bi bil rad žaljiv, ampak če bi sam označeval in bi mi vzeli polovico tabel, lahko pa tudi vse talne oznake, pa garantiram, da bi vsakdo prišel okoli brez težav. Tisti, ki razvozlja uganko, kaj pomeni smer tabel, bi si zaslužil enoletno naročnino na KIH. Tisti, ki pa je prodal vse oznake po tleh, pa se še danes smeji. Žalostno je, ker se vidi, da je nekdo vložil trud v to. In ogromno denarja. Bi se pa dalo vse lepše urediti, samo z malo logike. Začeli smo počasi, končali še počasneje. Po 5-ih kilometrih smo bili že pod Golovcem. Ker se nam ni mudilo smo do vrha pešačili. Ter se potem zagnali navzdol. Sam sem že kmalu začutil, da s tem ne pomagam poškodbi kolena, ki se mi vleče zadnja dva tedna. Vsak korak sem čutil bolečino. Nekajkrat sem se tudi ustavil, da sem lahko potem nadaljeval v svojem tempu. Čez Fužine, Rudnik ni bilo niti kančka moje simpatičnosti. Bil sem bitko s seboj, Blaž in Ivo pa sta imela spredaj zabavo. Sem pa vseskozi razmišljal, da bolečina mora miniti. Enkrat. In pozneje prišel do ugotovitve, ki me spremlja na vseh mojih daljših avanturah. Lažje je teči s fizično poškodbo kot psihično. Če te nekaj boli, je to edini problem. Ko pa začne glava misliti po svoje, pa ne bi več, pa zakaj je to treba, koliko je do konca, takrat običajno odvijem s proge. Tokrat nisem niti enkrat pomislil na odstop. In sem vse pretekel brez ”težav”. Razen bolečin. Pa saj kilometrov ni veliko. Ampak zadnje čase smo tekli krajše razdalje. In je za vse nad 20km potrebno malo potrpeti. Tudi proga, navkljub samo enemu Golovcu, ne sodi med lahke. Predvsem zaradi ogromno ustavljanja. Ne samo zavoljo iskanja. Nekaj je tudi križišč. Še večji problem pa je, da je Ljubljana predvsem v Šiški prerasla meje žičnate ograje. In se teče med bloki, po pokopališču, mnogo ovinkov je povsem nelogičnih. Vseeno pa je definitivno malo glavnih mest, kjer bi lahko tako enostavno tekel okoli mesta. In tudi tu, da ne bom samo kritiziral, je na vsaj 80 odstotkih pot tekoče urejena. Lepa. Z mnogo makedama, ampak dobro utrjenega. Na koncu smo bili vsi veseli. Največ pohval gre Blažu, potem meni in na koncu še Ivotu. Sliši se rahlo egoistično, ker sem dal sebe na drugo mesto. Ampak Blaž je letos tekel tako malo, da si zasluži prvo mesto. Sam sem na drugem zaradi poškodbe. Ivo pa je na tretjem mestu, zato ker nas več ni bilo. Nikoli ne tarna. Zato tudi zgleda, da vse opravi brez težav. In tako tudi zadnje mesto. Dokler ne začne jamrati.
Kontrolne točke
- križišče Tržaške ceste pri zgradbi Agrotehnike
- Koseški bajer
- križišče Dunajske in Tolstojeve ceste (pri AMZS)
- Šmartinska cesta pri nakupovalnem središču BTC
- Polje; Zaloška cesta
- Grad Fužine
- križišče Dolenjske ceste in Peruzzijeve ulice
- gostišče Livada ob Ljubljanici (Trnovo)
