Na žalost je vsega lepega enkrat konec. Sicer ne mislim tako, ampak tako je sedlo na papir.. Težki trenutki morajo priti, sicer lepih sploh ne bi občutili. Danes je napovedano grdo vreme. Deževno. Sicer šele tam okrog 8 ure. Zato si prejšnji večer pripravim vse potrebno za turno smuko. Potem bom pa videl. Zbudim se v megleno jutro. Iti ali ne iti. Pošteno povedano, se mi ne gre. Globoko v sebi pa vem, da mi potem nikoli ni bilo žal. Lenobo lahko zganjam doma, tu nimam časa za take stvari. Bom že obrnil, če bo treba. Da bi takoj začel hoditi na smučeh bi se moral od našega hotela spustiti za kakih sto višinskih metrov. Tam se začne neprekinjen sneg. Vendar, ker sem že prvi dan ugotovil, da mi je Petra pozabila spakirati pse, grem pač v supergah. Smuči pa na ruzak. Prvih 15 minut se mi pozna, da smo imeli težko finale z Atleticom iz Madrida. Sama igra me sicer ni tako utrudila, temveč rajanje po njej. Nisi pač vsak mesec evropski prvak.
Najprej se povzpnem do koče Sass Bece. Ki je na simboličnih 2500 metrih. Povsod okrog megla. Nič ne vidim. Zato se spustim na drugo stran. Pa že kmalu obupam, saj resnično ni užitek voziti v takem. Za povrh je vse zaledenelo. Smuči na rame in nazaj do koče. Tam pa že rehlo obeta, da se bo vsaj za hip razjasnilo. In ta hip potem traja dobro uro. Kot bi bil v nebesih. Hodim naokoli, vpijam zadnje razglede. Pa zopet malo posedim. Prav pomembnega se počutim. Tukaj je sneg povsem drugačen. Ni ga veliko, ampak ker je spodaj travnata podlaga, povsem dovolj. Nekaj centimetrov putrčka na trdi podlagi.
Rad bi prismučal do ceste brez snemanja smuči. Razume se, da se na to nisem pripravil že prej. Vse v zadnjem trenutku. Bo kot pač bo. Sedaj mi je žal. S Col de Cucha zgleda lepo smučljivo. Ampak kaj ko ne vem, do kam bom prišel. Nisem pa v posebnem razpoloženju, da bi peš šel potem nazaj na vrh. Sem le na dopustu. Potrebno je kdaj pa kdaj tudi uživati. Zato si izberem linijo za katero mislim, da bo optimalna. Seveda se potem izkaže, da to ni. Ampak kaj pa je v življenju optimalnega. Si že tako narediš. Sneg je tak, da bi tokrat lahko presmučal tudi kaj takega, ki sicer presega moje zmožnosti. Če bi imel koga s seboj. Sam sem za bolj sigurne variante.
Pripeljem do ceste, ki pelje na Pordoi. Smuči na nahrbtnik, v superge in tistih nekaj minut peš. Vmes opazujem prebujanje svizcev. Prava invazija čez cesto. Zanimivo. Ob zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi tudi nekaj odpeljala. Tokrat se Ivo javi, da bo šofer, pozneje bova pa še skupaj odpeljala nekaj km, če nama bo pasalo. Že ob pakiranju opazim, da začenja rahko rositi. Močno hitim, ker vem, da če bo dež, Petre sam bog ne spravi na kolo. Pa mi nič ne pomaga moja brzina. Tudi ona mora spakirati, če veste kaj hočem povedati. Kljub vsemu jo ob že malo močnejšem deževju prepričam, da greva do Corvare. Pa je resnično premraz. Kljub vsemu smo na višini več kot 2000m. Po nekaj km se odloči, da gre v avto. Sam pa nadaljujem s spustom. Navzdol je seveda mrzlo, ampak ne prvič. Nadaljujem z vzponom na Campalongo, ki je najkrajši in najpoložnejši vzpon teh dni. Potem pa se samo še spustim do Corvare. Ker sam nimam posebnega navdušenja za nadaljevanje, Ivo pa me tudi ne vleče za ušesa, pospravim kolo. In dopusta je konec.
Mislim, da so bili tokratni Dolomiti res perfektni. V beležnici pa imam že načrte za naslednje. Ampak je potrebno še kak dan počakati.
Comments
Pingback: Giau, Falzerego (1.dan) – lukazoja