Greben Mojstrovk

DSC_0900-001

Javna skrivnost je, da ko se moja glava nekaj odloči, je nič ne prestavi. Čeprav sem se ravnokar vrnil z dopusta in kljub temu, da mi je računalniški ali nek drug virus s kartice vzel skoraj vse preostale dni dopusta, pa sem nekje sredi ponedeljka začutil, da enostavno jutri moram nekam iti. S kom, kam? Ni važno, tudi hudič bi bil dober. Kot vedno se prvo lotim Petre. Brez zamere, tukaj je prišlo samo do besednega nasprotja. Hudič nima nobene povezave s Petro. In obratno. Na žalost me takoj zavrne. Preveč sva bila skupaj na morju in potrebuje čas zase. Naslednja žrtev je Ivo.

”Greva jutri s kolesom na Vršič in Mangart?”

”Ne morem. Imam popolnoma uničene noge. Potrebujem počitek,” me razžalosti.

”Pejva no. Rabim dopust,” se ne dam.

Kot ponavadi potem nekaj časa ni odziva.

”A greva z mojim kolegom proti Puli s kolesom in potem nazaj?” me potem preseneti Ivo čez nekaj minut. Kaj je zdaj to. Dve minuti nazaj uničene noge, ne more bogi na kolo, čez tri minute pa bi šel do Pule. Jezen ga takoj zavrnem. Zavedam se, da je Ivo po horoskopu dvojček. In sem vsega navajen. Prepričan sem, da so kdaj pa kdaj celo trije. Štirje. Pa mi nobena vedeževalka ne verjame. Zato počakam nekaj minut, da pride nazaj pravi Ivo in zopet poskusim.

”Ej, a bi midva jutri kam šla, kake hribe, kolo?”

”Seveda, samo povej uro. Pridem s kolesom in opremo za hribe.”

In sva zmenjena, povsem enostavno.

Če že sam nisem izkušen gornik, to še manj velja za Ivota. Zato je potrebno izbrati turo, ki mu bo ustrezala. Jaz bi pa tudi kaj novega. Ena mojih prvih turnih smuk je bila s Šitne glave (ali z Nad Šitom glava…). Poimenovanje vseh teh vršacov, pa tudi kje je kak vrh, pa če sploh je in še mnogo zanimevega je popisal Gorazd Gorišek (katerega Gorniška potepanja močno pogrešam) na straneh Gore in ljudje. Zato se v pravilno poimenovanje ne bom spuščal. Prav tako pa znam zgrešiti kakšen vrh. Malce sem se zgubil, zato moram še enkrat prebrati vse za nazaj, da sploh vidim kje sem ostal. Torej, greva na Vršič. Plan je Mala Mojstrovka čez Nad Šitom glavo, ter potem še Velika Mojstrovka. S sabo pa imava še kolesa, če bo potem še kaj volje. Sam se bom definitivno še spustil z Vršiča. Pa ne zaradi kakšnih užitkov ali potreb, predvsem za to, da živciram bivšega sodelavca.

Na Vršiču sva okoli 7 ure. Pobiralca parkirnine ni na spregled. Mogoče je na kavi. Tudi gospod, ki parkira zraven naju, išče fanta. Sam se ponudim, da plača kar nama. Zanimivo, da se potem srečamo še trikrat. Seveda ga vsakič spomnim, da še ni plačal. Startava po označeni poti proti Mali Mojstrovki. Že lani sem hotel na Nad Šitom glavo. Pa končal na Prednjem Robičju. Zato sem se sedaj bolje pripravil. Ko se zaletiva v melišča pod Mojstrovko in gre označena pot levo proti grapi, midva zavijeva desno po nemarkirani poti. Ko zvečer brskam po netu, ugotovim, da bi lahko desno zavila že prej.

Odcep za Šitno glavo, levo sedlo v Grebencu

DSC_0872

Od tu dalje je pot do vrha dobro vidna. So pa za vsak slučaj v pomoč postavljeni možici. Hitro sva na vrhu. Nadaljna pot do Male Mojstrovke mi ni znana. Še enkrat preberem opis. Malce se je treba spustiti potem pa iti po melišču. Tukaj prvič in ne zadnjič danes narediva napako. Ki pa ni prehuda. Namesto, da bi šla direktno čez vrh, se spustiva nazaj vse do melišča. Potem pa zopet navzgor. Šele kasneje ugledava dobro vidno potko, ki se vije z vrha Šitne glave.

Nad Šitom glava s potko, levo Robičje

DSC_0895

Kmalu prideva do stika s Hanzovo potjo. Od tu do vrha je pot označena. Nekaj zajl, klinov, pa par prijemov za skale in sva na vrhu Male Mojstrovke. Malce drugačen pristop. Predvsem pa sva bila vseskozi sama, kar tudi veliko pomeni. Sama sva skoraj do konca, vse dokler ne prideva do označene poti z Male Mojstrovke. Tam se šele začne civilizacija.

DSC_0894Na vrhu Male Mojstrovke se vsedeva za minuto. Samo toliko, da preberem opis vzpona na Veliko  Mojstrovko. Na njej sem  bil prvič letos spomladi. Ampak sem smučal. Zavedam se, da je razlika med zimskim in letnim vzponom velika, ampak da je takšna kot bom priča pozneje, se mi ni niti sanjalo. Od sedaj  dalje ločim vzpone na zimske in letne. Že od tu zgleda vzpon na vrh precejšen zalogaj.

Vzpon na Veliko Mojstovko

DSC_0910 Najprej prečiva melišče, potem pa se po strmem, rahlo razbitem pobočju vzpneva na vrh. Vodijo naju možici. Tem malim stričkom gre danes ogromna zahvala. Brez njih bi bili takšni vzponi nemogoči. Za nas ”kvazi gornike”. Na vrhu se mi ne zdi nič znanega. Iščeva skrinjico. Prepričan sem, da mora nekje biti. Pozneje začnem razmišljati. Po kakšnem ključu sploh so skrinjice z vpisnimi knjigami postavljene? Sam vrh se mi ne zdi nič podoben tistemu zimskemu. Takrat je bilo vse skupaj ogromno, zasneženo pobočje. Vrh si dosegel, kjer si si zaželel. Doma sem bral, da je sestop dokaj enostaven. Ker sva pa že pozimi do vrha šla čez nekaj predvrhov in ker ne najdem lahkega sestopa, se pač odločim, da sploh nisva na vrhu Velike Mojstrovke.

IMG_8806

In tako lepo nadaljujeva naprej. Pot vseskozi poteka po grebenu, mogoče gre nekajkrat kakšen meter na južno stran. Dobro je označeno z možici. Je pa ogromno lukenj, od malih do pravih jam. Tega si ne znava razložiti, bo priskočil na pomoč bratranec. In to zahteva največ pozornosti. Prepadnost nama ne predstavlja nevarnosti. Pogledi so neverjetni. Na vse strani. Sama vse. Vse popolno. Skoraj. Zanima me kako bova prišla dol? Kdaj bova na Veliki Mojstrovki? V vodničku je pisalo, da je z Male Mojstrovke na Veliko pol ure. Hodiva 27 minut. Torej, če sva izredno počasna imava še čas. Ne veva, da sva bila na Veliki vsaj 10 minut nazaj. Preklinjam elektronske naprave. Na roki imam pametno uro. Ki pa ni toliko pametna, da bi si sama vstavila gps sled. Sam sem mislil na to. Vzelo bi mi 3 minute. Ampak ne. Jaz tega ne rabim. Ko berem knjige sem sigurno boljši alpinist kot Tomo Česen. Sedaj pa… Lahko bi si vsaj na telefonu pogledal sled od takrat, ko sem tu smučal z Markotam. Ampak ne. Telefona nimam. Ker je pomembnejše, da v Kranju lovi Pokemone. Se bo ati že znašel. Lahko bi vsaj pogledal višino Velike Mojstrovke. V glavi sem imel, da je čez 2400. Midva pa nisva nikoli šla čez 2380m. Cel kup neumnosti. Napak. Vse mi zgleda enako. Midva pa še vedno hodiva.

IMG_8805

Dokler ne prideva do vrha s katerega se potem pot strmo spusti. Pozneje ugotoviva, da je tam Travnik. Vmes pa skalna pregrada. Dostop do Travnika sicer ne zgleda nič posebnega ampak kako nazaj. Tista pregrada me moti. Takrat sem šele zares ugotovil, da zastonj še vedno iščeva Veliko Mojstrovko. In da tudi, če greva nazaj, ne bova našla lahkega sestopa. Potrebno pa se je nekaj odločiti. Doma potem preberem, da je sestop s Travnika enostaven in da potem preči vsa ta pobočja do označene poti z Male Mojstrovke. To je tudi glavni problem. Ko vse prej bereš doma, te niti ne zanima. Pozneje, ko si bil nekje v živo, šele lahko ugotoviš kaj in kako. Zato je resnica, da je najlažje pametovati doma, za naslonjačem. Tam vse zgleda enostavno. Hodiva nazaj in iščeva kak lahek sestop. Na prvi pogled ga ni nikjer. Tudi zapisi so si kontradiktorni. Od lahkega sestopa, do težkega, pa zahtevne orientacije. Zame definitivno ni lahko. Končno zagledam nekaj mogoče lažjega.  Iščem najlažje prehode. Kmalu prideva do skoka. Ki ga, tako kot vedno, gledano od zgoraj ni bilo. Malo je za popaziti, ni pa nič kaj posebno težkega. Večji problem je, da je vse obrnjeno navzdol, vse drsi, se drobi. Ker sem šel z vrha sam, če bi bilo potrebno obračati, čakam spodaj Ivota in ga malo usmerjam. Čeprav se mu na obrazu vidi, da ga je malo strah, vse suvereno premaga. Pa kaj? Saj je bilo mene tudi pošteno strah. Tudi to mora biti. Potem prečiva polico v desno in prideva do melišča.

Pred skokom

DSC_0920

DSC_0923

Neskončno

DSC_0924

Ampak sedaj naju skrbi, da prideva do novega skoka. Oba sva utihnila. Meni se vsakih nekaj minut zdi, da samo še do tam in sva na varnem. Pa spet samo do tam. Hodiva vseskozi po balvanih. Vseh velikosti. Kasneje razpredava od kod toliko skalovja. Zopet bo kliči bratranec na pomoč. Vseskozi je treba biti previden. Vse zgleda kot bi bil v kaki kamniti puščavi. Vse tako blizu. Pa tako daleč. Končno zagledam možica. Aleluja. Kar poljubil bi ga. Ti naju potem vodijo čez nepregledne balvane. Tedaj šele, s te strani vidim Veliko Mojstrovko. Na njej sva bila nekaj minut po sestopu z Male. Kakšen kreten, debil, idiot,… Ampak vseeno ne vidim ravno lahkega sestopa. Z vrha pa ga sploh ne bi mogel. Ampak sedaj ni več važno. Sva na poti. Z Grebenca izkoristiva še rodeo po melišču. V nekaj minutah sva na Vršiču.

Spust po melišču

DSC_0928

Strinjava se, da je bila tura resnično nekaj posebnega. Polna preobratov, vsekakor pa izredno zanimiva. Če bi danes, ko sem zopet nekje v rangu s Tomom Česnom po znanju zopet odšel tja gor bi ravnal drugače. Ali bi šel nazaj po grebenu. Ali pa bi šel do Travnika in tam navzdol. Vsekakor pa se mi zdi, če me sploh še kdo kaj vpraša, da je lažja in hitrejša vrnitev po grebenu. Še vedno ne vem kje sva točno bila. Definitivno vsaj na Zadnji Mojstrovki. Pravzaprav na zadnjem vrhu (predvrhu) pred Travnikom.

Moji gojzarji po spopadu z meliščem

DSC_0930

 

Ivo mi takoj pove, da se mu ne da več na kolo. Kot veste, sem dovolj izkušen. In počakam nekaj minut.

”Ej Ivo, kaj pa če greva vseeno malo na kolo?”

”Seveda, se bom kar oblekel, da ne boš spodaj preveč čakal.”

Takoj se vsedem na kolo. Da se ne vrne drugi ali celo tretji Ivo. Ker je bil prejšnji tedn na obisku Putin, računam, da je položil vsaj nekaj novega pirita. Pa se močno motim. Cesta je v enakem, oziroma še slabšem stanju. Prav žal mi je, da sem bil tako zaletav. Spodaj me čaka Ivo. Je potrebno razlagati, da sva končno prišla do zaslužene kave? V miru popijeva. Vse zgleda popolnoma enostavno. Vse kar se nama je zgodilo, je bilo čudovito. Sam se ne strinjam. Dobra izkušnja zame. Nato skočiva do Korenskega sedla. Potem pa greva še do Planice.

IMG_8826

Močno moram pohvaliti Ivota. Da ga bom lažje oblatil čez nekaj sekund. Pa sam vem kakšen je, ampak kakšna lepotica s Floride pa tega še ne ve. Čeprav ni veliko v hibih in je bilo definitvno vsaj nekaj odsekov rahlo nad njegovimi zmožnostmi ali pa vsaj na robu, pa ni niti enkrat nič rekel. Če bi bilo obratno, bi se meni odpeljalo že zelo kmalu. Nobenega tarnanja, spraševanja kje sva, zakaj, pa ali nisem rekel samo en vrh… Nobenega pritiska kam sem ga pripeljal… Sam se še vedno sprašujem ali je res tak, ali pa se v njen dogajajo razne nevihte. Potem pa pripeljeva do cestne zapore. Ravnokar so položili nov asfalt. Dober kilometer, do Planice. In je levi trak ceste zaprt. Ker je kilometer kar dolg, čakava kar nekaj časa, da naju spustijo. In ker sva s kolesom, vem, da nimava možnosti, da prevoziva ta odsek preden spustijo avtomobile. Sploh zato, ker greva v klanec. In ravno to se zgodi. Midva na desnem traku, proti nama pa avtomobili. Sam se parim umaknem, potem pač zavijem na levi pas. Takrat pa se začne Ivotov show. Poznam ga že 67 let, ampak takega ga še nisem videl. Da se zna razburiti. Najprej nekaj krili, pa vpije. Sam mu poskušam razložiti, pa se ne da. Kaj čem? Malo sem tudi hudoben. Naj se sprosti, mu bom že potem razložil. Naglas se smejim. Včasih potolče po avtu, vseskozi pa krili in tuli. ”Kaj delate na mojem pasu, p…. vam m…..,” in podobne kletvice.  Vse Mojstrovke gredo ven iz njega. Resnično daje tak vtis, da mu sploh noben ne ugovarja. Večina se jih opravičuje. Hahhahahahahah. Šele na vrhu, v miru, ob pogledu na severno stran najinega grebena, mu lahko povem. Takrat pride na plan pravi, dobri Ivo. Seveda mu je žal. Močno. In to je to. Zopet dan za večen spomin.