Veliki Javornik-Ženiklovec ali nikoli ne reči nikoli

Pred dobrimi nekaj leti sem bil odločen, da moji turni smučki ne bosta več drseli po pobočjih Javornika. Takratna moja filozofija je bila čim krajši dostop, nato pa ogromno smučanja. Javornik pa je bil v popolnem nasprotju takega mišljenja. Hoje je kar nekaj, smučarija pa razen nekaj krajših odsekov ni omembe vredna. Ampak, kljub temu, da si večkrat neupravičeno govorimo, da starejši kot smo, pametnejši smo, nekaj zgleda da je na tem. Dokaj obilne snežne padavine, nestabilna podlaga, nepoznavanje drugih ”nenevarnih terenov” in izbira je bila logična. Je pa tudi začetek sezone, ko še nismo zbirčni. Pa še Aleš, ki je čustveno povezan z Javornikom in me že nekaj let snubi. Včasih sva kar veliko hodila skupaj, tokrat pa se prvič odkar ima njegova družina novega člana skupaj ”naveževa na štrik”.

Hodiva izredno počasi, govoriva skoraj ne, saj bi bila vsaka beseda preveč. Večkrat se vprašam, pa kje sem hodil teh nekaj let. Drevesa so obložena kot že dolgo ne, okoliški vrhovi so na dosegu rok, vse naokoli je tiho, sliši se samo veselje v najinih srcih. Prvič se mi je pripetilo, da si sploh ne želim vrha. Kar hodil bi, …in bil v nekem svojem, imaginarnem svetu. Pa ne gre. Vrh se bliža. Za nagrado me Aleš pelje okoli planine Javornik na sam vrh.

Smučarija do planine ni ravno dolga, vseeno pa se spričo prve ture in posledično trdih nog nekajkrat ustaviva. Voziva po pršiču, ki je danes res nekaj posebnega. Od planine navzdol pa standardno nekaj utrujajočega vijuganja skozi gozd, pa zopet pršič iz pravljice, še malce gozda in že sva pri avtu.

Tura fantastična. Če bi bil še kakšen meter več vijuganja, pa bi bilo že preveč.