Klek (1753m)

Saturday , 9, February 2019 Comments Off on Klek (1753m)

Klek ali Petelinjek je vrh v grebenu med Golico in Dovško babo. Pozimi izredno hvaležen cilj, sploh če ste časovno omejeni, kot smo mi danes. Je pa mogoče orientacijsko malenkost zapleten. Sploh, če nisi prevečkrat tu. Od nas treh sem samo jaz že smučal tukaj kar je v enačbi podobno ničli. In če potem še Gregorič, ki ima običajno vse naštudirano, organizacijo pusti meni, potem nam je zagotovljeno vsaj nekaj tavanja. Ampak tudi to paše pod turno smuko. Če je slučajno še kdo prvič tu, potem Jesenice-Planina pod Golico, mimo cerkve desno, potem pa dokler gre. Danes je bilo to do Ranča pri Rožletu, če se prav spomnim. Samo nekaj minut nas potem loči do propadle kmetije Menten, kjer smo običajno pustili avto.

Čez travnike navzgor, vendar po levi, ne po desni, tako kot mi. Hitro smo v gozdu. Po mojem spominu tod ne bo šlo, zato se z Markotom spustiva nazaj, ter greva naprej po levem travniku. Gregorič gre, kot običajno, naprej po svoje. Pol ure potem hodiva po kolovozu, vseskozi slediva smučini, ko zazvoni telefon. Gregorič je očitno zašel in gre sedaj za nama. Dokaj hitro sva pri ograji pod Jeseniško planino. Zopet ne veva kam bi zavila. Levo in naravnost se pot nekoliko spusti. Zato kreneva desno. Čeprav se mi že od začetka ne zdi prav, pa nisem povsem prepričan v to. Ko končno ugotovim, da tod še nisem hodil, pa smo že predaleč da bi obračali. Gremo pač okoli Jeseniške planine, bomo pač naredili krog. Pot skozi gozd je vedno strmejša. In trda. Gregorič si nadane srenače, z Markotom pa kar vztrajava. Sam celo padem enkrat, pa mi bližnje drevo na srečo prepreči hitro vrnitev v dolino.

Vsake strmine enkrat zmanjka in tako tudi te. Vedno topleje je, kar pomeni, da naju bo vsak trenutek obsijalo sonce. Sedaj se šele odprejo pogledi. Triglav je kot na dlani, le streljaj proč pa je vrh. Uživamo. Ugotavljamo, da smo premalokrat tukaj. Toliko nezvoženih terenov, pa tako blizu.

Na žalost se tokrat meni mudi, zato se ne zadržujemo na vrhu. Tudi glede smuke bi bilo bolje, če bi se pozneje spustili.  Še bolj pa, da bi lahko šli še malo naprej. Ampak imamo vsaj razlog, da se čimprej vrnemo.

Foto: Marko Meglič

Prvi del smučamo po grebenu. Meni osebno je teh prvih sto metrov najslabših na turi. Kloža, ki pa kmalu čudežno izgine. Po vrhu prečimo na drugo stran, do gozdička, ki se dviga nad Jeseniško planino. Strmina ter naklon sta dokaj priročna za kakšen plaz, ampak danes ni te nevarnosti. Smučamo najprej ob gozdičku, potem pa po sredini. Podlaga je izredno trda kar mi nadvse ustreza. Strmo in trdo. Do planine presmučamo z nasmehom.

Tam pa zopet ne vemo kje se spustiti, da bomo čim lažje prišli do spodnjih travnikov. Za nekaj minut si celo snamemo smuči in gremo peš do poti, ki smo jo zapustili pred nekaj urami. Tam nam je jasno, kako smo zjutraj zgrešili Jeseniško planino. Smuka je tudi tu užitna. Po travnikih je potem še bolje. Do avta pa tudi presmučamo brez problemov. Lepa tura, več vrst hoje, več vrst snega, vse kar je potrebno za pravo turno smuko. In nove ideje za naprej.