Kaj je lepšega za nas, turnosmučarske uživače, ko se še skoraj sredi poletja zbudiš v zasneženo jutro. Obet za bogato zimo? Upam, da vsaj tako kot lansko leto. Z največjim veseljem bom danes iz zaprašenih omar in temnih kotičkov potegnil opremo, ter nato še nekaj dni iskal vse kar sem pomotoma drugam založil. In čakal na klic Šparovca, ki zna biti že čez kakšno uro. ”Ooooooj, a maš kej cajta zdele? A greva kam?” Čeprav se nisva slišala že pol leta. Tako kot vsako leto. V poletnih mesecih kar nekako ponikne, prve snežinke pa ga zbezajo ven. Upam, da bodo dobre vile letos tudi Aleša kdaj priključile k našim ekspedicijam. Lansko leto se je udeležil samo ene, pa še tista se je klavrno končala. Sedaj, ko ima že velike otroke, pa upam, da si bo kdaj vzel čas za nas. V ekipi je še Francoski alpinist, postopoma vključujemo tudi mladega Marklja, nekje proti koncu sezone pa se po hudi poškodbi vrača tudi Besniški Klammer, Šlibar Miha.
Pa še malo spominov
Nekaj sem skup zlepu
Vrtača, osrednja grapa
Šparovec, Mohor
Prvi smučarski koraki s Šparovcem
Jalovec
Obvestilo uredništva: Zaradi pohujšljive vsebine smo umaknili filmček Francoskega alpinista iz Petega žrela, Storžič.




Comments
Letos sem se bolj potikal po tujih klubih, v domačem nisem našel motiva, Mohor in Jošt sem že prerasel. Je pa res, da sem bi za časa udejstvovanja v matičnem klubu na leto vsaj 5-krat na Begunjščici, letos niti enkrat. Mogoče pa so me tudi nevzržne razmere v klubu odvrnile. Če samo opišem en navaden klubski turnosmučarski dan: zjutraj še v temi pol ure zmrzujem, ko čakam francoskega alpinista, na poti proti izhodišču se dvakrat ustavimo na kavi, čiku in rogljičkih, v zakotni vasi iščemo v smetnjakih prazne plastenke, da bi lohka napolnili vodo, ki smo jo pozabili doma, na štartu iščemo dobre vrbove palice, ker jih je f. alpinist pozabil doma, edo ima samo eno rokavico, markelj pa že ob odhodu trikrat zamenja oblačila, ker ne ve kako bi se oblekel. Potem hodimo pol ure, šparovec ima pavzo za čik, edo bere sportske, ker ne ve če bo lohka šu naprej, ker ma na palcu 3 nohte, f. alpinist pa razmišlja katere smuče bi pa drugič vzel, ker so danes razmere za tiste, ki jih ima s sabo najbolj neprimerne. Pridemo pod zahtevne stopnje, ediju odnese derezo, ta izkušene odnese plaz, šparovc pa skor v papučah z lahkoto osvoji vrh. Na vrhu obvezna kokakola, kava s toplim mlekom, edo sedemnajstič pohodi moja očala, markelj sprašuje kakšen je sneg, čeprav ni slep, šparovc pa gleda v severno prepadno stran in misli, da bi blo pa tam najbolje narest par zavojev. Navzdol moram pohvaliti vse klubske kolege, ker so izredni smučarji. To je to. Zaključki ture so analitični, razmere take in take, prehodi težki in lahki, vreme toplo in mrzlo, drugič pa v Jugovo 100%, itd.
Naporna je klubska scena vam povem, kakšno leto na tujem prav paše.
g.Z a veš kva je reku Šrauf:
“Mucki važna je zgodba.”
Mislm da mi je ze nekdo od omenjenih govoru da bo neki spravu skup u knjigo.
Aha sam še to: za ker klub vozm, če me slučajno vprašajo.
lp
fA
Author
Ja to je pa jasno. Za TNP. Saj gremo z Alešom vsako leto na priprave v njihove koče.
oooooooo zima kok lepo
Ojla tovarišija,
sem v Tamrju že peške sneg vohal in v Ratečah mi je pogled uhajal na zasnežene Višarje, misli pa v opojno belino naših hribov. Alešev zgodba je napol znanstvenofantastična, ker v Jugovi grapi se pa še ne vidim. Kakšen Javornik (Edotov najljubši hrib) ali Pečovnik (Zdeš ga obožuje) po pa letos osvojen in presmučan.No pa še kaj zraven, z vami, mojimi in vašimi pomanjklivostmi, ki potem napletejo odlične zgodbe. Zgodba je pa važna. Ostalo se pustim presenetiti; tudi med tednom in se že veselim snidenja z vami.
LP Dojc