Pod Kriško steno z dodatkom

Monday , 25, March 2019 Comments Off on Pod Kriško steno z dodatkom

Računala sva, da zavoljo skokov v Planici ne bo preveč obiska okoli Vršiča. Zato niti nisva vstala ob kaki nečloveški uri, temveč sva šele okoli 8 ure prišla do Kranjske Gore. Vseeno pa sva bila malenkost prepozna in parkirišča na tretji serpentini ceste na Vršič so bila zasedena. Ker je danes Markota zamenjal Ivo, ki ima rahle težave z vožnjo po makedemskih cestah, sva parkirala serpentino višje. Spustiva se do Planine v Klinu, kjer se tudi začne snežna podlaga.

Foto: Ivo Švrljuga

Sam na smuči, Ivo pa nadaljuje peš. Smučanje ga ne potegne, je pa včasih pripravljen na snežno turo. Sploh če mu ponudim še zakusko. Do Koče v Krnici greva po cesti, potem pa naprej skozi gozd. Tam nekje si Ivo nadene ”mestne dereze”. Za boljši občutek, ponekod je še trda podlaga. Kmalu se tudi ločiva. Ivo bo pohajkoval v okolici, pozneje se dobiva v koči, sam pa grem naprej. Gužve ni nobene, pred mano samo dva para, kasneje pride še nekdo za mano. Običajno gremo proti zatrepu krnice skozi srednji žleb. Tako tudi prvi par, medtem ko gre drugi par v desni žleb. Sam se odločim za preverjeno srednjo varianto. Zanimivo, da je smučina izredno trda, že na začetku mi nekajkrat spodrsne. Ne preostane mi drugega, kot da si nadenem srenače, ali pa delam svojo smučino. Srenačev se mi ne zdi pametno uporabiti, saj bo čez 100 višincev podlaga popolnoma drugačna. Tako vlečem svojo smučino. Vseskozi pa se že delajo nadležne cokle. Ampak to paše pod pomladansko smuko.

Na vrhu se ne zadržujem preveč. Spust ne bo končal v vrhu lestvice najboljših smuk. Mogoče, če bi imel kake modernejše smuči, širše, bi še nekako šlo. Ali pa tudi ne. Sneg je povsem razmočen, težak. Sam imam utrujene noge, zato se res mučim s smuko. Saj ponekod naletim na nekaj lepih zavojev, potem se pa zopet trudim za vsak zavoj. Vseskozi me je strah, da ne bom kje pozabil nogo. Tudi spodaj čez plazovine ne morem reči da sem užival. Skozi gozd potem brez težav do Koče v Krnici, kjer že čaka Ivo. Seveda popijeva kavo.

Nato pa naprej. Oziroma nazaj. Sam sem sedaj hitrejši, zato si na Planini v Klinu privoščim nekaj sončenja. Še 10 minut vzpona do avta in prvi del je končan. Čaka naju še vzpon na Vršič. S kolesom. Ivo v kratki opremi, sam pa se le oblečem topleje. Najprej se spustiva do Kranjske Gore, potem pa nazaj gor proti Vršiču. Izredno sem utrujen, ugotovim tudi, da nimam nič za jesti. Ivo odstopi banano, kar upam da bo zadostovalo. Računam na počasen, pogovorni tempo. Pa gre Ivo takoj naprej. Pozabil sem napolniti ipod, zato mi ne preostane drugega kot da grem malo hitreje gor. Ampak res malo, nikakor mi ne steče. Vseskozi ga imam pred sabo, ampak do njega nikakor ne morem. Šele tam nekje na polovici se noge vdajo, tudi vse bližje kavi sem, zato začnem uživati. Na Vršiču mi je vedno vse všeč. Tudi granitne kocke, ki mi danes povzročajo težave v obe smeri, sploh pa pogled na zasneženo okolico. Prometa ni skoraj nič, kar je tudi prednost, vrh pa je tudi vse bližje.

Čeprav tudi na prelazu ni nobenega mrazu, se hitro odpraviva navzdol. Narediva še nekaj slik, na nekaterih ovinkih je potrebna določena doza previdnosti, in kar prehitro sva nazaj pri avtu.