Križ (2410m)

Friday , 5, April 2019 Comments Off on Križ (2410m)

Že na samem startu moram povedati, da na vrhu nisi bila. Nekih 10 metrov nižje, od koder je še možen spust s smučmi, vsaj za navadne smrtnike, sva prenehala z vzponom. Sicer je bil vrh oddaljen samo kako minuto, vendar na njem sva že bila, smučala z njega tako ali tako ne bi, po to pa sva v bistvu tudi prišla.

Z avtom sva prišla do parkirišča v Vratih. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo ledenih, enkrat se je bilo potrebno ogniti podrtemu drevju, vendar vse skupaj ni predstavljalo težav. Za nameček so tisto podrto drevje popoldne tudi odstranili, zato ni nobene ovire pri dostopu. Kot vedno, greva za Šlajmerjevim domom desno po poti na Škrlatico. Možen pa je krajši dostop direktno s parkirišča. Vedno pomislim nanj, pa mi je nekako ljubša preverjena varianta. Pozneje, ko na vrhu srečava edini primerek človeške vrste, seveda poleg naju dveh, nama potrdi, da je šel danes prvič po bližnjici in da ni napačna. Mogoče naslednjič.

Čaka naju kar nekaj hoje preden bova stopila na smuči, zato startava v supergah. Boljša izbira, kot da bi hodila v pancerjih, sploh navzdol. Orientacija je enostavna, pot je dobro vidna. Za vsak slučaj pa je pred nami markantna Dolkova glava, ki nam vseskozi kaže pravo smer. Prve zaplate snega se hitro pokažejo, vendar vseeno mine dobrih 40 minut, preden nekje na višini 1200 metrov stopiva v pancerje. Čaka naju strma grapa, ki pozneje privede v bolj ravninski del. Romanu rečem, da bova po 20 minutah že na smučeh. Pa me je očitno spomin zapustil tudi na tem področju. Grapa se kar ne neha, oziroma vodi v drugo grapo. Vroče je za znoret, pa čeprav je ura zgodnja, pa tudi sonce se bolj malokrat pokaže. Kar ne neha se. Delam po sto korakov, potem lahko pogledam navzgor. Pa ni in ni konca. Zdi se mi, da sva 1 uro hodila do tiste obljubljene izravnave. Tudi Roman kasneje potarna, da je mislil da je popolnoma izven forme, pa star, pa siten, dokler ni ugledal mene, ki sem zgledal še mizernejše od njega. Tudi sneg je že kazal svoje zobe. Stopinje so bile globoke, težko uporabne, ko si šel pa po svoje, pa se je nekje ugreznilo, drugje je noga nekje zastala, skratka tečna sva bila.

Vse tegobe so bile takoj pozabljene, ko se je dolina pred nama razširila. Ko sva zagledala Križ, sicer še daleč pred nama. Smučina je bila potegnjena, začel se je senčni del. Oba sva neizmerno uživala na tem odseku. Sva si pa že takoj nadela srenače in jih imela vse do vrha. Za zadnji del bi bilo lažje, če bi jih dala dol, ampak se nama nekako ni dalo.

Tura je dolga, pomladanska. Hotel sem napisati izredno dolga, ampak v to bi se lahko kdo vtaknil. Kljub temu pa ni tista hitra, dopoldanska. Tudi rok trajanja je omejen. Sredi zime je že dostop do Vrat skoraj nemogoč. Lahko bi sicer prišel peš, ampak to bi turo še podaljšalo. Za nameček je potrebno gledati še, da mine plazovna nevarnost. Potem, ko so pa izpolnjeni vsi pogoji za varen dostop in dokaj stabilne razmere, pa že pobira sneg in vsak dan je potrebno pešačiti višje. Ne verjamem pa, da je razen nekaj dni tukaj kakšna pretirana gneča. Danes recimo smo bili na Križu samo trije. Kar je tudi velik plus. Pa dolga smuka in kot vedno razgledi.

Na vrhu se ne zadržujeva predolgo. Oblaki vedno bolj grozijo. Dokončno pa se mi je uprl tudi moj fotoaparat. Po skoraj 15 letni zvestobi, ko je vseskozi ponižno hodil ob meni, je danes naredil zadnjo sliko. Že dober mesec dni nazaj je imel težave s koleni, pa kolki. Nekako smo ga zakrpali, da je še zadnjič stopil na Vršič. Šepajoč, ampak vseeno. Želel si je še Jugovo grapo, kamor se je odpravil ničkolikokrat, pa zaradi nepripravljenosti oziroma omahljivosti svojega gospodarja nikoli prišel niti do vstopa. Pa mu ni bila usojena, lahko mu samo v slovo obljubim, da v znak spoštovanja tudi sam ne bom šel vanjo.

Smuka navzdol mešana. Medtem, ko je bila takoj še prebavljiva, pa danes iz varne oddaljenosti ocenjujem, da je bila slaba. Temperature so bile previsoke, spodnji del je bil že povsem namočen. Za vsak zavoj je bilo potrebno vložiti precej truda. Zgornji del boljši, sploh na vrhu je bilo nekaj zavojev vrhunskih, ampak premalo za boljšo oceno. V celoti pa kraljevska tura. Vsako leto bolj. Dolg dostop s težko opremo, pa potem gaženje, nato hoja na smučeh, dolga naporna smuka, potem pa še sestop, ki zopet ni najkrajši.

STRAVA

SNEŽAK