Viševnik

Sunday , 15, December 2019 Leave a comment

Sobota. Običajna, že od triasa popolnoma identična. Za nekatere. In medtem, ko jih večina še spi, v dobri nameri, da bi v spanju pretentali mačka, posledico težke noči, sam sedim v pisarni, prekladajoč papirje z enega kupa na drug, in tako v nedogled. Nekako me preveva občutek,da sem edina oseba na zemeljski polobli, ki dela v soboto. Že zjutraj, ko sem se kobacal v mrzli avto, je sosed veliko boljše volje smučarsko opremo zlagal v avto. Pa prejšnjo noč je zapadlo 20 cm snega, pa še sonce se mi hudobni reži iz vsakega retrovizorja. V tistih redkih trenutkih, ko se le stežka odtrgam od mukotrpnega dela, s kančkom očesa na hitro preletim spletne strani, ki mi na rane posujejo še tisto preostalo sol. Samopomilovanje hitro zabrišem skozi okno. Boriti se je treba. Hitro pokličem ženo, če bi takoj po službi skočila na Viševnik. Ne da se ji. Ivota sem že povprašal, pa politično nikoli ne odgovori, kadar se mu ne gre. Uroš in Marko sta ta trenutek streljaj od Viševnika, Šlibar je varuška, drugih potencialnih kandidatov enostavno ni. Kolebam iti ali ne biti, ko me preseneti Ivo. Čudežno se priključi še Šlibar, in sekundo po koncu tlake že drvimo proti Pokljuki.

Ivo je še mladenič kar se tiče zimskega obiskovanja gora, Šlibar pa že blizu zatona kariere. Vse se je odvijalo izredno hitro, opreme je ogromno, sploh ker jo imam še za Ivota in hitro ugotovim, da sem pozabil dereze, cepin, ter lučko. Najbolj mi je žal za zadnjo stvar. Smučati v temi ni najbolj prijetno. Mogoče nam pa uspe. Snega je dovolj. Že od parkirišča dalje gre na smučeh. Ivo si v strmem delu nad žičnico nadene derez, vzame cepin. Malo zaradi varnosti, malo pa tudi, da preizkusi opremo.

Šlibar gre naprej. Smučina je lepo potegnjena. Zdi se mi, da sem danes prvič na smučeh čez cel žleb. Običajno grem vsaj v najstrmejšem delu peš. Ljudi je še vedno dovolj, kljub pozni uri, gredo pa vsi že nazaj. Na Plesišču, ko se prvič pokaže sonce, pričnem s fotografiranjem. Ker se še navajam na fotoaparat, uporabljam tudi telefon. Čez nekaj minut hočem poklicati Petro, sežem v žep, in glej ga zlomka, ni telefona. V PIZDO!!!!!!!, bi rekel kakšen razuzdan mladenič. Sam, kot eleganten možakar srednjih let rečem: ” Da bi mi Murko pel na sinovi poroki.” Seveda najprej večkrat pregledam žepe. Nič. Ponovim postopek. Vmes mi roji po glavi kaj mi je bilo tega treba, pa kako bom zvečer na Snapchat in Tik tok pogledal, če sem dobil kak kudos. Pa se hitro umirim, vmes sem se že spustil do mesta, kjer sem zadnjič naredil sliko. Pa nič. Na pametni uri vidim približno sled, ki me vodi po isti poti, ampak brez haska. Še enkrat se vrnem do mesta od koder me Ivo še sliši. Dogovoriva se, da me pač kliče po telefonu. Problem Pokljuke je, da signala na ogromno točkah ni. Ivo me sicer kliče, dobi signal, vendar ga hitro vrže iz omrežja. Vse skupaj ponavlja, hvala mu, in končno v daljavi zaslišim zvok mojega telefona. Torej upanje obstaja. V glavnem, ne da se mi več pisati, kmalu najdem telefon, ura pa je vmes neusmiljeno tekla.

Šlibar se že vrača z vrha. Na tisti prečki do grebena od koder je vrh zelo blizu, se srečamo. Ivo se odloči, da gre nazaj z njim. Sam pa grem do vrha, potem pa se dobimo nekje ob poti. Bližajoča noč in veter sta razmere hitro poslabšala. Smučina je vedno trša. Če sem zjutraj še upal, da bom smučal z vrha, je to sedaj padlo v vodo. Smuči pustim pod vrhom. Naprej grem peš. Še ena iz niza neumnosti, brez derez, v pancerjih. Čeprav je vrh blizu, pa se izredno namatram, predvsem psihično. Še dolgo v noč se kolega norčujeta iz mojega predvsem sestopanja. Namreč, od spodaj sta me gledala. Zopet in zopet sem se odločil, da nikamor ne grem več brez derez. Izredno počasi in nadvse previdno se končno dokopam smučk. Ko jih imam na nogah je seveda vse pozabljeno.

Sama smuka na začetku prav tako neprijetna. Že se je naredila kloža, nekajkrat jo sumljivo zarežem. Dovolj je bilo čudnih dogodkov za danes. Opustim smuko naravnost do Zlatih vod. Prenevarno. Tudi na vršnem pobočju delam samo nujne zavoje. Peljem tam, kjer je najbolj shojeno. Na Plesišču si oddahnem. Smuka do Zlatih vod je presenetljivo dobra. Prav tako dobro pa je tudi skozi žleb, kjer običajno bolj drvarimo. Tam tudi dohitim Ivota in Šlibarja. Na smučišču je sicer dovolj snega, vendar pa pri vsakem zavoju lahko povoziš kakšen kamen, zato sem smučal bolj kot ne naravnost. Skozi gozd potem brez problema do avtomobila.