Veliki Draški vrh 2243m

Thursday , 12, December 2019 Comments Off on Veliki Draški vrh 2243m
Veliki Draški vrh s Srenjskega prevala

Piramidni vrh, ki se ponosno dviga med Ablanco in Malim Draškim vrhom, najlepše se ga vidi med hojo na Viševnik, drugače pa kar sramežljivo skrit, je naš tokratni cilj. Snega v nižje ležečih predelih še ni, slovenskih turno smučarskih destinacij tudi ni na pretek. Trenutno sta edini svetli zvezdi Pokljuka in Vršič, kar precej olajša izbiro. Če si želiš nekaj krajšega, greš pač na Mojstrovko, za malenkost dalj pa drugega kot Veliki Draški vrh ni. Vsaj za naše znanje. Kar me osebno najbolj moti pri današnji izbiri je dokaj dolg dostop tudi v idealnih razmerah. Ki jih tokrat ni. Sneg se začne ali na Jezercih ali pa nad zgornjo žičnico. Danes imamo na voljo tri variante. Ali čez Viševnik, pa potem spust po zahodni grapi. Ali okoli Viševnika in spust čez Srenjski preval. Ali pa peš do Jezerc nad Konjščico. Sam sem za eno od prvih dveh variant, Uroš za zadnjo. Pridruži se nama še sodelavec na turbo pogon in okoli 8 ure zjutraj z vso težko opremo zakorakamo po letni poti na Triglav nad Konjščico. Snega ni niti centimeter, zato si privoščimo parking poleg vlečnice in si tako skrajšamo pot za nekih 10 minut.

Vse do Jezerc je pot kopna, oziroma omogoča hojo v supergah. Uroš in Roman spredaj prijetno kramljata, sam pa se ubadam z novo igračko. Dedek Mraz mi je prinesel nov stari fotoaparat. In potrebujeva nekaj časa, da se navadiva drug na drugega. Že hitro ugotovim, da danes ne bova našla skupnega jezika. Spredaj sta prehitra. Preden potegnem ven fotoaparat, naredim sliko, ga pospravim, zaostanem ravno toliko metrov, da potem, ko ju ujamem, zopet najdem nov motiv. In zopet na brzino vlečem ven, pritiskam. Začaran krog. Bo že še čas za fotografiranje, danes sigurno ne.

Od Jezerc dalje je snega čez glavo. Idealne razmere, trdo, brez nevarnosti za kakšen plaz. Že zadnjič na Viševniku sem ugotavljal, da ne bi imel nič proti, če bi tako tudi ostalo. Glede poledenele podlage so rešitev dereze, glede plazov pa je najbolj varno, če ostaneš doma. Že malo pred Studorskim prevalom zavijemo desno v tiste prisrčne kotanjice pod streho VDV. Z Romanom si že tu nadaneva srenače. Ta del je strm, zdrsava. Sploh tista strma grapa takoj na začetku, ozka, nama z Urošem povzroča preglavice in naju popolnoma utrudi. Zato se že tam odločim, da grem na streho z derezami. Mogoče bo malce napornejše, pa zato toliko varneje.

Tudi Roman se opremi z železjem, Uroš pa vztraja na smučeh. Hitro smo na vrhu. V popolnem brezvetrju. Popolno. Razgledi. Seveda se je potrebno malenkost potruditi, ampak, ko tako stojiš, na vrhu, okoli pa vse zasneženo, se vse pozabi.

Zgornji del je izredno trd. Meni to ustreza. Nobenih presenečenj ne more biti. Točno veš kaj lahko pričakuješ od podlage. S strehe ne zavijemo proti Studorskemu prevalu, temveč smučamo levo pod MDV. Če je bila že zgoraj smuka dobra, pa je tukaj še boljša. Malenkost odjenjano na vrhu, spodaj pa še trše. Nekaj strmejših delov, pa ogromno kotanjic, pa tudi nekaj prečenja, da ne bom samo hvalil. Kar prehitro smo pod Srenjskim prevalom.

Sam si takoj nadenem dereze, Roman bo začel brez, Uroš pa na smučeh. Sneg je trd, zato se dobro hodi z derezami. Kmalu se mi pridruži še Roman, Uroš pa do vrha vztraja na smučeh. Na žalost se je tukaj že naredilo nekaj klože, zato je bilo potrebno malenkost popaziti.

Zopet nekaj odmora na vrhu. Srečamo še našo legendo alpinističnega smučanja. Opazujemo njegov spust. Zgledajo odlični pogoji, ko se on pelje. Mi pa smo se kasneje komaj peljali tu. Deležni smo tudi spektakularnega padca naše legende. Očitno ni opazil luknje, tako da je kar poletel čez. Na srečo brez posledic, ampak ga kar nekaj časa ni bilo na spregled. Kasneje smo si šli ogledati mesto padca. Vsaj nekaj metrov daleč in kak meter globoko je poletel. Ta del ni bil dober za smuko. Ne vem, je bila to kloža ali kaj podobnega, vsak zavoj nisi vedel ali bo zagrabilo ali ne. Okoli Viševnika brez posebnosti, potem nekaj sto metrov vzpona. Potem pa začuda, do Zlatih vod odlične razmere. Tam pa najslabši del, ampak pričakovano. Tudi del nad žičnicami je mnogo slabši kot je bil v nedeljo. Ponekod čisto ledeno, ozko, nekaj kamenja. Ampak vse to paše zraven. Zadnji metri do avta pa seveda zopet peš.

Ne hodim rad na VDV. Vedno se mi zdi, da je predolg dostop, streha ima običajno čudne razmere, dol s Studorskega prevala sicer narediš nekaj zavojev, potem pa zopet dvig do Srenjskega prevala ali pa utrujajoča pot čez Konjšico. Danes mi je bilo najboljše do sedaj, čeprav še vedno daleč od idealnih razmer za smučanje.

STRAVA