Viševnik

Saturday , 7, December 2019 Comments Off on Viševnik

Še globoko v temi pustim avto na Rudnem polju. Cilj: Viševnik. Moja prva tura s smučmi. Daljnega leta… Komaj sem se pripeljal nazaj. Zadnjič… sem takrat prisegel. In resnično, da vsaj malo opravičim svojo laž, od takrat nikoli nisem šel več na Viševnik po tisti poti. Do danes. Smuči dam takoj na nahrbtnik. Vsaj pol ure bodo ostale tam. Do vrha zgornje žičnice ni snega. Šele tam ga prvič začutim. Prijetno. Do Zlatih vod je pot ozka in strma, zato niti pomislim ne, da bi šel na smuči. Šele tam si olajšam težak nahrbtnik in malo lažje zadiham. Pa smuči hitro romajo nazaj. Pot je ozka, trda. Lažje gre peš. Tudi svetilka je kmalu odveč, Na vrhu že vidim nekaj najzgodnejših, ki bodo tam počakali sončni vzhod.Sam sem pol ure prepozen. Vseeno vzhičeno opazujem igro barv. Kaj bi dal za fotoaparat (Aleš!!!!!!!!!!!). Smuči ne nesem do vrha, temveč jih pustim na sedelcu malo pod njim. Nadenem si dereze, vzamem cepin in v opazovanju okolice počasi stopicam proti vrhu. Prva stvar je seveda gretje Iphona, da bo zmogel vsaj še kakšno fotografijo. Peš se spustim do smuči. Prvih recimo sto višincev je še zelo trdo, ampak gladka podlaga. Moji pogoji. Že prej sem se odločil, da nazaj ne grem po isti poti. Preveč ozko je, trdo. Spustim se v grapo, ki pelje direktno do Zlatih vod (pot proti Lipanci). Tukaj je smuka najboljša. Sicer dokaj strmo, ampak že malo ojužen sneg. Hitro sem zopet na ravnini, kjer me čaka nekaj prebijanja skozi goščavo. In že sem v tistem ozkem delu nad žičnico, ki niti v optimalnih pogojih ni odličen za smuko. Zgornji, ožji del ne naredim niti enega zavoja. Potem pa le sestavim kakšnega začetniškega in že sem … brez snega. V pancarjih še mimo obeh žičnic. In na kavo. Kar nekaj pohodnikov, nikogar nisem videl s smučmi.