Zaradi spleta raznih okoliščin skoraj dva meseca nisem užival opoja belih strmin. Ker sem tako rekoč spet odprl sezono, je bila kot običajno na meniju Zelenica.
Najini ljubki ženici morata delati tudi ob sobotah, da si taki osebki kot midva lahko privoščijo smučanje. Vendar pa je v najinih družinah še približno 5 majhnih otrok. Ki jih mora zaenkrat še nekdo čuvati. Na žalost pa imava obadva z ženo od štirih možnih staršev na voljo samo še po enega z vsake strani, potem pa je za nameček še eden od teh dveh, da ne bo grdo zvenelo, malce neuporaben. Iz česar sledi, da je uporabna samo ena oseba, pa še ta ni z moje strani, tako da jo je malce težko še v soboto prositi za varstvo. Ne gre drugače kot da startava ob 4. uri zjutraj. To je ura, ob kateri mi je bila včasih všeč že vsaka ženska. In malo prej, preden bi mi bil všeč že kakšen moški. In takrat, ko sem se včasih že nekaj časa objemal. Pa spet na žalost ne z žensko, v bistvu je ženskega spola, ampak ji je bilo ime školjka.
Na parkirišču sva začuda prva. Šlibi trenira za v Himalajo, zato vzame najtežje smučke, ki si jih oprta na nahrbtnik, vanj da še pancerje, pa kot vestni turni smučar ostalo potrebno opremo z obveznim cepinom. Ja, nikoli ne veš kakšne bodo razmere na smučišču. Čez nekaj metrov pa že sopiha v prvi klanec. Kmalu se nama sramežljivo pridružijo zanetki prečudovitega dne, ki nas še čaka. Hodiva počasi, sam resnično uživam v vsakem koraku. Vrh Triangla je kar prekmalu pod nama. Malce slikanja, sam si poskušam čimbolj zapomniti okoliške vršace in ambient, ki tukaj vlada, saj me mogoče zopet nekaj časa ne bo. Baterije so polne, zatorej odsmučava v dolino. Razmer ne znam opisati, saj nisem najbolj vešč s smučarskimi izrazi, vem samo da je to to. Kmalu sva v avtu in še prej v toplem domu, kjer so otroci enako ljubki kot včeraj, z istimi potrebami in zahtevami. Sam pa z mislijo…


