Nikoli se ne vdaj

Filmček sem si sposodil pri Mateju Markoviču. Pripoveduje o fantu iz Avstralije, ki nam dokazuje da  ni nič nemogočega. Čeprav se je rodil brez obeh rok in nog počne večino stvari. Na svet gleda z optimizmom. Rad ima sebe in posledično tudi vse ostale.

Podoben patron je tudi Miha iz Škofje Loke. Čeprav se je rodil samo z eno roko, pa se z nasmehom prebija skozi trdo življenje. Kljub temu, da mu ni postlano z rožicami, pa sem ga malokrat videl s tistim otožnim, razočaranim, brezidejnim obrazom, ki je značilen za nas ”normalne ljudi” , ki v bistvu vse imamo, iz tira pa nas vrže čisto vsaka malenkost. Vrsto let se je Miha skoraj vsak dan vozil z vlakom iz Škofje Loke v Kranj. To pomeni, da je moral nekoga prositi, da ga je dal iz vozička, voziček dvignil na vlak, ter dal nato Miha nazaj. Pa potem dol, pa spet gor in tako naprej, v dežju, snegu, dan za dnem. Mesec za mesecem. Leto za letom. Ker če je v čem, potem je Miha užival v šoli. Tako mu je bilo všeč, da je vrsto let obiskoval maturitetni tečaj. Potem se je vpisal na študij v Ljubljano, tam živel v študentskem domu. Ob kavi sva zabila marsikatero uro. Pa se mi zdi, da sem večkrat sam jamral njemu kot on meni. Edino kar je kdaj povedal, je bilo da se vsakih nekaj let bori za voziček, ki ga seveda ne dobi zastonj. Ne vem kdo, ampak nekaj ljudi v Kranju je mesec dni nazaj organiziralo dobrodelne akcije v katerih so zbirali denar za nov Mihov voziček. Upam, da so mu lahko pomagali. Če bo živel še okoli 360 let, pa bo njegova država mogoče namesto denarja za orožje, Falcone, eno večerjo na Brdu, sprejem za pomembnega politika iz Vzhodne Eritreje, ali kaj podobno pomebnega ljudem invalidskih vozičkov potrebnih, le te zastonj namenila.

mihain