Brana 2253m, Turska gora 2251m

Joco, Joža, Muki, Vili je človek, po duši metalec, ki mi je pred desetimi leti povrnil nekje davno izgubljeno ljubezen do gora. Z njim sem v tistih parih sezonah prehodil marsikaj. Potem pa sta najini življenski poti zavili vsaka v drugo smer, in res je že malo čudo, da se na vsake toliko časa najdeva. Pošteno sem presenečen nad njegovim telefonskim sporočilom, če greva kam. Seveda. Na Jalovec. Dan ali dva je v ekipi še Šlibar, ki pa turo v zadnjem trenutku zaradi vročine odpove. 37.2 jo ima. Malce šale, ni pa vremenska napoved za jutri daleč od te številke. Jalovec potem tudi midva odpoveva in se usmeriva v Kamniške. Mar je tam hladneje? V pogovorih jih kot ponavadi prehodiva vse. Na koncu pa se odločiva za Brano, ki jo snubim zadnjih nekaj let.

Brana, Planjava

DSCN2774

 Avto pustiva pri domu v Kamniški Bistrici. Čeprav je še rana ura, pa se že čuti vročina. Ne spomnim se da bi bilo kdaj ob takem času že tako vroče. Pot je lahka, dobro označena. Ne preveč strma. Govoriva kot da se vidiva prvič in zadnjič. Kmalu srečava štiri dekleta, ki bodo kar pogost pojav v današnjem prispevku. Tam takoj ugotoviva, da se svet resnično vrti v narobno smer. One so lepo tiho, pridno hodijo, midva pa bolj opletava z jezika kot da bi se vzpenjala. Na počivališču pri pastirjih dava na plano najino skromno fotografsko opremo, medtem pa za nama že prikoracajo dekleta. Izmenjamo si par običajnih fraz, sam pa takoj, ko se razidemo rečem : ”Joco, tele so sto procentno božje pastirke. Govorijo s takim tonom kot kakšen župnik, pa tudi gledale so te bolj izpod oči.” Joco s svojo dolgo postavo, temno poltjo, ter lasmi skoraj do tal ne zgleda ravno kot kakšen božji otrok. Ker pa mu je bil heavy metal dan že v zibeljko tudi njegovo izražanje ni ravno za v cerkev. Dodam še: ”Čeprav nisi veren, se do teh deklet lepo obnašaj. Bog nama bo vse povrnil.” Še malo naprej srečava še dve dekleti, pravi izkušeni planinki. Ena, ime ji ne more biti drugače kot Cvetka, nama takoj pove, da je že povsod bila, pa kolikokrat, pa kako. Pa kam greva, kdaj sva startala… Edini podatek,ki nama je kasneje koristil je bil, da če nočeva v dolino po isti poti, greva lahko čez Žmajcarje. Ki je najlepša pot v Kamniških Alpah. O kako bi sedaj za trenutek pokramljal s Cvetko. Sedaj se že vzpenjava ob Brani. Do sem je bila pot v glavnem gozdna, tu pa se že čuti pravi gorski svet. Dom na Kamniškem sedlu leži na planini med Brano in Planjavo. Okoli pa vršacov na pretek. Prvič, a ne zadnjič tukaj. Ob kavi skujeva plan. Ker je že pošteno vroče, greva na Brano, pa potem nazaj do doma, tu pa bova potem kakšno urico posmrdela, ter nato odpujsala v dolino. Vode imava zato čez glavo. Čez severno pobočje prečiva proti desni. Ni prav nič težavno, se pa takoj vidi, kako nevarno mora biti tu pozimi. Vsak zdrs skoraj sigurno vodi v približno stometrski prepad nad Okrešljem. Potem pa naju do izstopa na greben čaka še nekaj varoval, nato pa do vrha samo še nekaj metrov.

DSCN2716

 DSCN2707

Takoj se zapičiva v križ, potem pa si privoščiva malo daljši odmor. Ob odhodu na vrhu ob križu zagledava tiste štiri božje poslanke, ki klečijo in molijo. In se ne dajo motiti. Vsako tele ima svoje veselje (nič osebnega, nič žaljivega, ampak to mi je kar zletelo izpod prstov). Razvila sva tudi teorijo, zakaj so postale nune, a o tem rajši ne bi.

DSCN2709

 Spust po isti poti. Vmes zgrešim nekaj markacij, pa nama sveti oče pošlje nekoga, ki nama pokaže pravo pot, preden preveč zaideva. Kmalu sva na razpotju. Levo Turska gora, desno Brana. Že prej sva od Cvetke zvedela, da imava možnost čez Žmavčarje ali pa čez Kokrsko sedlo le če greva prej čez Tursko goro.

DSCN2749

 Vmes pride, zopet, neko dekle, ki gre proti Turski gori. Grem za njo. Joco nekaj sprašuje, sam pa kar hodim. Gre za menoj. Ko pa mu takoj, ko vidim, da sledi sedaj kar nekaj spusta, rečem, če greva vseeno nazaj, odvrne :”Ni šans, če si začel hoditi, pa pejva.” Po zelo strmem delu se spustiva do Kotličev.

Kotliči

DSCN2762

 Tudi tu gre pot v dolino, kot vidim kasneje gre za zahtevno brezpotjo. Ta spust do Kotličev in dvig do Turske gore je zame najlepša zavarovana pot kar sem jih prehodil. Brez konkurence. Vseskozi se ti dozdeva, da tu naprej pa več ne gre. Pa se vseeno najde kak zanimiv prehod.

DSCN2729

 DSCN2740

DSCN2715

DSCN2699

Svoje naredi tudi naravno okno skozi katerega se vzpnemo.

DSCN2753

 DSCN2755

Kmalu sva na vrhu, za nama pa nova prijateljica. Ki nama, ko sliši, da sedaj pa sva že skoraj brez vode, velikodušno odstopi svojo. Sama gre namreč skozi Turski žleb na Okrešelj.

Dobra duša

DSCN2776

Turski žleb

 DSCN2781

Kar se tiče vročine, je kar znosna. Temu precej pripomore veter, ki vsake toliko časa zapiha. Vmes se odločiva, da greva čez Žmavčarje v dolino. Po pripovedih Cvetke, ter še treh mimoidočih gre za zahtevno brezpotje. Največji problem je to najti, potem pa naj ne bi bilo večjih problemov. Najprej morava do Bivaa pod Skuto, potem bova že. Kmalu ga ugledava. Potem pa kar hodiva. Orientacija tukaj na Malih podih je zelo zahtevna v slabem vremenu. Nama pa dela preglavice že v tem prelepem vremenu. Večkrat se spustiva, pa zopet dvigneva po sicer lepem terenu. pa ga ni in ni. Prideva že do Velikih podov. Kjer ugotoviva, da bivak sva definitivno zgrešila. Vseeno poizkušava s spustom, pa potem nad nekim krajšim skokom obupava (kasneje ugotoviva, da tudi tu pelje brezpotjo, za naju bi znalo biti pretežko). Dvigneva se nazaj na pot, potem pa izredno skoncentirana hodiva nazaj. Po dobrih ali slabih petnajstih minutah vidiva postavljene možice, ki naju vodijo do bivaka.

DSCN2788

 Tam popijeva kar imava. Pustiva še slab deciliter. Drugače pač ne gre. Veter popušča, vročina narašča. Ugotoviva, da nama v tem trenutku niti miljon evrov ne pomaga. Bi pa sedaj.

DSCN2771

 Od bivaka že vidiva, kje bo potekala najina pot v dolino. Ki se že na začetku pokaže, da bo daleč od najlepšega. Mogoče za izkušenejše. Za naju in najine izkušnje pa je ta pot na robu najinih sposobnosti. Je izredno strma, paziva čisto na vsak korak. In to ne popušča čisto do konca. Že ko si v gozdu in misliš, da je vsega konec, pa se zopet začenja.

Žmavčarji

DSCN2791

 Malce naju daje tudi že voda. Na skrivaj hranim za vsakega požirek, vendar ga ne dam na plano, dokler res nisva na varnem. Mislim da me je v tistem, ko je videl tisto kapljico, Joco hotel poljubiti. Pa si je v zadnjem trenutku premislil. Pri postaji žičnice, ki pelje na Kokrsko sedlo odkrijeva sod z vodo. Sicer umazano, je pa vsaj za osvežiti. Kakšna kapljica pa je vseeno zašla v usta.

DSCN2796

Do doma v Kamniški Bostrici pa že govoriva o tem kaj bova vse popila. In to je bilo, v približno pol ure, kolikor sva sedela tam: 2x kava z mlekom, 4x coca cola, 1x radenska, 5x voda 0.5l, 1x Union. Vmes nama je uspelo zakleniti tudi ključe od avtomobila. Tisti, ki me poznajo, vedo čigava je krivda, ostali ne obtožujte brez dokazov. Za nameček tam ne lovi telefon. Sva pa lahko malce več časa potem ležala na travniku. Šoferja, ki je pripeljal rezervne ključe potem prosiva, če naredi še kak krog, ker nama je tako fletno. Pa ni bil preveč zainteresiran. 

DSCN2671

Comments

  1. Klemen

    Bravo hribolazca. Pa dekle, ki vama je dalo vodo je bila tabornica(rutko na glavi poglej) in je naredila dobro delo.

Comments are closed.