Mir, tišina. In ponovno najdena ljubezen, ki sva jo s Petro brezupno iskala po raznih Mercatorjih, Sparih,… zadnjih deset let. Končno, lahko rečem. Pa sva jo potem, pri hoji z Zvoha, spričo Petrine utrujenosti in posledično razdražljivosti zopet zgubila. Iščeva naprej.
Virnikov Grintovec sem prvič videl pri našem novembrskem pohodu od Jakoba do Storžiča. Rekli smo mu slovenski Mattehorn. In tako je vrsta prišla tudi nanj. Potem pa nekje med Britofom in Preddvor ugledam Kalški greben in samodejno predlagam spremembo načrta. Ker imam v hribih glavno besedo, za razliko od povsod drugod, pa še tu zaenkrat plešem po izredno tankem ledu, zavijeva proti Krvavcu. Malce žalostno, da sam, ki se imam za ljubitelja gora, in je Kalški greben tarča mojega pogleda že 20 let vsak dan, kadar je sploh viden, nikoli nisem poiskal poti nanj.
Izmed mnogih možnih poti na vrh sva izbrala tisto s Krvavca čez Dolge njive. Nekje na začetku zadnjega vzpona na Zvoh gre pot levo. Rahlo spuščanje naju pripelje na planino Dolga njiva. Ovc še ni. Trava pa taka, da se je ne bi sramovali niti na najboljših nogometnih stadionih. Pa pravljična hišica.
Potem sledi vzponček do Škrbine. Od tam pa najprej skozi borovce, nato pa je že viden zaključni greben najinega današnjega cilja. Petra vseskozi trenira za triatlon, ki se ga s sestro nameravata udeležiti v bližnji prihodnosti. Tokrat ji je trener predpisal čimveč menjav. In tega se drži kot pijan plota. Včasih se,še preden se obleče, zopet sleče. S skupnimi močmi ugotoviva eno izmed redkih stvari, v katerih se spoli razlikujejo. Sam imam tokrat ves dan na sebi anorak. Pa je včasih tako vroče, da bi dal vse dol, spet drugič pošteno mraz. Petra pa starta z opremo, ki zdrži minus dvanajst stopinj. Čez nekaj minut je pripravljena za plažo. In tako dalje. Nam pa se ne da venomer preoblačiti. Pač, tako je.
Vreme je perfektno za fotografiranje. Fotoaparat je tudi dober, če bi bil še fotograf… Dokaj sončno, vseskozi pa ples oblakov.
Na vrhu se ne zadrživa dolgo. Preveč piha. Sam skočim malo naprej po grebenu. Rad bi ugotovil kje je Kalška gora. Pa nisem čisto prepričan. Že tam na Dolgih njivah sem se odločil, da se vrneva preko grebena Jež. Prvič, ker se mi zdi, da bova prej, drugič ker tam še nisem bil. Uresničilo se je samo prvič. Že z dvigom do Korena sva imela nekaj težav. Nikakor nisva našla prave poti. Pa tudi potem ni bilo ravno tako kot je razvidno iz zemljevida. Da se bova do Zvoha sam spuščala. Gor dol je vodila pot. Z enim zahtevnim mestom. Sicer zavarovano. A zelo krušljivo. Tudi sonce se je tam skrilo. Mogoče bi bilo bolje, če bi šla tu gor. Je pa zanimivo, da je na zemljevidu ta del ocenjen popolnoma enako kot tisti čez Dolge njive. Skratka, kmalu sva na vrhu Zvoha in po hitrem spustu že precej utrujena pri avtu.
Padec meteorja, leta 1765.
Gospa Brana
Greben Jež



Comments
kva je hubi, a ti je kolegov za hribe zmankal?!
Hahhhahahhaha. Na to vprašanje pa ni pravilnega odgovora.
Daj, kup ženi gojzarje!
Klemen
Ma gojzarje, ampak jih noče nosit. Jaz mam tut skoz superge gor. Povsod.